TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Po določilu tretjega odstavka 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki se po zakonu domnevajo, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšna domneva je na primer uzakonjena v zadnji (16.) alinei prvega odstavka 19. člena novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju ZZZPB), po kateri nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacij oziroma delodajalca, če ne uveljavlja pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Po tem določilu se v primeru, da delavec ni uveljavil predsodnega in sodnega varstva obstoj delavčeve volje ali soglasja iz 1. in 15. alinee za prenehanje delovnega razmerja predpostavlja. Sodišče ob ugotovitvi, da je delavec opustil vložitev pravnih sredstev, šteje za dokazano, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji. Samo v takem primeru, ko se na podlagi zakonske presumpcije domneva na obstoj drugega dejstva, se sodišče ni dolžno ravnati po določbi 220. člena ZPP, ampak je vezano le na ugotovitev domnevne baze.

Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno - po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 36.e člena in 12. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Določba 36.d člena omenjenega zakona določa za nekatere delavce, ki so bili po predpisanem postopku določeni za nepotrebne, določene ugodnosti oziroma posebne pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko po prvem odstavku tega zakonskega določila preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem. Soglasje delavca po prvem odstavku 36.d člena ZDR je pravno dejanje, za katero omenjeno določilo predpisuje pravne posledice. Da bi imela volja delavca invalida, da mu zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu delovno razmerje preneha, določene pravne posledice, mora izpolnjevati določene pravne zahteve. To pomeni, da mora biti pravno veljavno izražena, torej razumljivo izjavljena, svobodna in resna. Neizjavljeno soglasje ne more imeti pravnih učinkov. Izražena volja pa mora biti tudi dejanski izraz delavčeve prave volje. Da je soglasje po prvem odstavku 36.d člena ZDR pravno upoštevno, mora biti dano pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ne pa sočasno ali celo pozneje.