Odločba o ugotovitvi, da je bil 350.a člen Zakona o bančništvu v neskladju z Ustavo, Odločba o ugotovitvi, da je bil 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank v neskladju z Ustavo, Odločba o ugotovitvi, da členi 253, 253a, 253b, 261a, 261b, 261c, 261d, 261e, drugi odstavek 262.b člena, ter členi 346, 347 in 350 Zakona o bančništvu nisi bili v neskladju z Ustavo, Odločba o ugotovitvi, da 41. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu ni bil v neskladju z Ustavo

3027. Odločba o ugotovitvi, da je bil 350.a člen Zakona o bančništvu v neskladju z Ustavo, Odločba o ugotovitvi, da je bil 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank v neskladju z Ustavo, Odločba o ugotovitvi, da členi 253, 253a, 253b, 261a, 261b, 261c, 261d, 261e, drugi odstavek 262.b člena, ter členi 346, 347 in 350 Zakona o bančništvu nisi bili v neskladju z Ustavo, Odločba o ugotovitvi, da 41. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu ni bil v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-295/13-260

Datum: 19. 10. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Državnega sveta, Varuha človekovih pravic in Okrožnega sodišča v Ljubljani, ter na pobude Tadeja Kotnika, Ljubljana, in drugih, družbe Črpalke potnik, d. o. o., Zreče, in drugih, ter sklada VR Global Partners LP, George Town, Kajmanski otoki, in drugih, ki jih vse zastopa Miha Kunič, odvetnik v Ljubljani, Jožeta Sedonje, Ljubljana, Primoža Kozmusa, Brežice, in družbe Savaprojekt, d. d., Krško, Vseslovenskega združenja malih delničarjev, Ljubljana, in drugih, družbe Fax Max, d. o. o., Brezovica, in drugih, ter družbe Alpen Invest, d. o. o., Ljubljana, in drugih, ki jih zastopa Odvetniška pisarna Tamara Kek, d. o. o., Ljubljana, Tomaža Štruklja, Trzin, Angela Jaromila, Ljubljana, Luke Jukiča, Žužemberk, Andreja Pipuša, Maribor, in mag. Dušanke Pipuš, Ljubljana, ki jo zastopa Andrej Pipuš, odvetnik v Mariboru, Marije Pipuš, Slovenske Konjice, Franca Marušiča, Solkan, in drugih, ki jih zastopa Boštjan Rejc, odvetnik v Ljubljani, Tomaža Štruklja, Trzin, Zdenka Fritza, Izlake, in drugih, Andreje Kogovšek, Ljubljana, in drugih, Stajke Škrbinšek, Domžale, ki jo zastopa Tomaž Bromše, odvetnik v Celju, Igorja Karlovška in Marije Karlovšek, oba Radeče, družbe Fondazione cassa di risparmio di Imola, Imola, Italijanska republika, ki jo zastopa Odvetniška družba Ilić, o. p., d. o. o., Ljubljana, in Janeza Gosarja, Vodice, ter v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 19. oktobra 2016  

Člen 350a Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 35/11, 52/11 – popr., 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13 in 96/13) je bil v neskladju z Ustavo.

Člen 265 Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (Uradni list RS, št. 44/16) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora odpraviti protiustavnost iz prejšnje točke izreka te odločbe v šestih mesecih po njeni objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave protiustavnosti iz 2. točke izreka te odločbe se postopki na podlagi prvega odstavka 350.a člena Zakona o bančništvu prekinejo.

Zastaranje odškodninskih terjatev iz prvega odstavka 350.a člena Zakona o bančništvu začne teči šest mesecev po uveljavitvi zakona, s katerim se Državni zbor odzove na protiustavnost, ugotovljeno z 2. točko izreka te odločbe.

Členi 253, 253a, 253b, 261a, 261b, 261c, 261d in 261e, drugi odstavek 262.b člena ter členi 346, 347 in 350 Zakona o bančništvu niso bili v neskladju z Ustavo.

Člen 41 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 96/13) ni bil v neskladju z Ustavo.

Državni svet, Okrožno sodišče v Ljubljani in Varuh človekovih pravic so vložili zahteve za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Drugi v uvodu te odločbe navedeni subjekti so vložili pobude. Predlagatelji in pobudniki navajajo, da izpodbijajo 253., 253.a, 253.b, 260.a, 260.b, 261.a, 261.b, 261.c, 261.d, 261.e, 262.a člen, drugi odstavek 262.b člena, 346., 347., 350. in 350.a člen Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) ter 41. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1L). Državni zbor je odgovoril le na zahtevo Državnega sveta in na nekatere pobude, Vlada pa je o vseh zahtevah in pobudah podala mnenje. Ustavno sodišče je za mnenje o pretežnem delu zahtev in pobud (razen glede naknadno prispelih, ki niso vsebovale nobenih novih argumentov) zaprosilo Banko Slovenije, ta pa je, ko je bila zaprošena, podala svoje mnenje (Glej opombo 1). Ustavno sodišče je strankam postopka vročilo sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Tadej Kotnik in drugi proti Državnemu zboru Republike Slovenije, C-526/14, z dne 19. 7. 2016, na katero so se nekatere od strank odzvale. Čeprav vsi predlagatelji in pobudniki ne izpodbijajo vsake izmed izpodbijanih zakonskih določb, niti jih ne izpodbijajo iz enakih razlogov, Ustavno sodišče, da bi zagotovilo čim večjo preglednost in jasnost odločbe, navedbe predlagateljev in pobudnikov povzema kot celoto in ne ločuje med njihovimi navedbami. Ustavno sodišče za predlagatelje in pobudnike v nadaljevanju uporablja enoten pojem "vlagatelji". Enako Ustavno sodišče povzema navedbe, s katerimi Državni zbor in Vlada nasprotujeta argumentaciji vlagateljev. Mnenja Banke Slovenije so povzeta posebej.

Navedbe vlagateljev

Vlagatelji navajajo, da izpodbijana ureditev, ki ureja prisilno prenehanje kvalificiranih obveznosti banke (odpis) ali njihovo prisilno konverzijo v bančne delnice, neposredno posega v njihove človekove pravice. Opozarjajo, da taka možnost kritja izgube bank bistveno posega v pogodbeni odnos med banko in imetnikom kvalificirane obveznosti banke. To naj bi posebej očitno veljalo za podrejene obveznice z dospetjem, ki se le začasno vključujejo v dodatni kapital banke, saj naj prospekti obveznic ne bi dopuščali možnosti, da bi te lahko služile za kritje izgub banke, ko ne pride do stečaja. Navajajo, da so bili kupci delnic in podrejenih obveznic seznanjeni s tem, da bi na njihove pravice iz imetništva lahko vplival le stečaj banke (pri delničarjih še morebitno zmanjšanje osnovnega kapitala), ker na podlagi 318. člena ZBan-1 nad banko ni dovoljeno začeti postopka prisilne poravnave.

Vlagatelji trdijo, da zakonodaja, ki je veljala pred uveljavitvijo ZBan-1L, ni predvidevala prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank. Po njihovi oceni izpodbijane določbe nesorazmerno in retroaktivno posegajo v pridobljene pravice imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006 (Uradni list RS, št. 21/06, in OdlUS XV, 15), po kateri naj bi šlo tudi pri pravicah, ki imajo temelj v sklenjenih pogodbah, za pridobljene pravice, glede katerih je treba spoštovati prepoved retroaktivnega poseganja vanje. Pravica imetnikov podrejenih obveznic do obresti po vnaprej določeni fiksni obrestni meri in pravica do vračila posojene glavnice naj bi bili pridobljeni pravici imetnikov podrejenih obveznic na podlagi sklenjenega pravnega posla, ki je temeljil na vnaprej znanih zakonskih pogojih, tveganjih in učinkih in ki je bil sklenjen na podlagi prospekta za prodajo obveznic z dovoljenjem Agencije za trg vrednostnih papirjev. Alternativno vlagatelji zatrjujejo, da je samo poseg v pravni režim obresti za bodočo uporabo glavnice mogoče označiti kot nepravo retroaktivnost, poseg v glavnico in že natečene (ali celo dospele, a neplačane) obresti pa pomeni pravo retroaktivnost, saj je bila glavnica posojena in v preteklem času uporabljana. Z ZBan-1L naj bi bil uzakonjen oblastni poseg v pravni in ekonomski položaj bančnih vlagateljev, s katerim ti niso bili seznanjeni ob nakupu vrednostnih papirjev.

Glede na navedeno vlagatelji menijo, da gre za pravo retroaktivnost in neskladje s 155. členom Ustave, ki testov legitimnosti in sorazmernosti ne prestane. Za to neskladje naj bi šlo zaradi popolnega in trajnega odvzema korporacijskih pravic delničarjev in zaradi poseganja v zaključena pravna razmerja imetnikov podrejenih obveznic. Vlagatelji navajajo, da se v 4. točki prvega odstavka 253.a člena ZBan-1 zakonodajalec zgolj na splošno sklicuje na preprečitev ogroženosti stabilnosti finančnega sistema, pri čemer naj iz predloga zakona ne bi izhajalo, zakaj je prav izpodbijani izredni ukrep v prevladujočem javnem interesu in kakšna je ocena finančnih posledic, če izpodbijana ureditev ne bi bila sprejeta. Vlagatelji zatrjujejo, da je prvi in neposredni interes, zaradi katerega je predpisan izpodbijani izredni ukrep, zagotovitev likvidnosti in izboljšanje kapitalske ustreznosti bank, kar naj bi bil zasebni interes lastnikov bank, in šele nato javni interes v smislu stabilnosti finančnega sistema. Varovanje zasebnega interesa z dejansko razlastitvijo upnikov kvalificiranih obveznosti banke pa naj bi bilo ustavno nedopustno. Vlagatelji menijo, da izpodbijana ureditev tudi ne sledi zahtevam Evropske unije (v nadaljevanju EU) glede dovoljenosti državnih pomoči v skladu s Sporočilom Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (UL C 216, 30. 7. 2013 – v nadaljevanju Sporočilo o bančništvu). Zatrjujejo, da ustrezna direktiva (Glej opombo 2) še ne velja in da Sporočilo o bančništvu ni zavezujoč pravni akt. Uveljavitev zakona, ki temelji na aktih EU, ki niso obvezujoči ali celo ne veljajo, naj bi pomenila samovoljno odrekanje suverenosti v neskladju s 3.a členom Ustave. Poleg tega vlagatelji navajajo, da Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (UL L 125, 5. 5. 2001 – v nadaljevanju Direktiva o reorganizaciji) med mogočimi izrednimi ukrepi predvideva le možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev, ne pa tudi prenehanja terjatev.

Vlagatelji ocenjujejo, da poseg v pravice imetnikov kvalificiranih obveznosti s konverzijo ali prenehanjem kvalificiranih obveznosti bank ni nujen, primeren in sorazmeren. Zatrjujejo, da poseg ni nujen, ker je že prej veljavni ZBan-1 predvideval štiri vrste izrednih ukrepov za sanacijo bank in hkrati omogočal izvedbo učinkovitega in ustavnopravno nespornega ukrepa porazdelitve bremen. Ta naj bi bankam omogočal, da so na podlagi prostovoljnega pristanka imetnikov podrejenih obveznic s predčasnim odkupom obveznic ali njihovo zamenjavo za dolžniške instrumente z nižjo nominalno vrednostjo prav tako izboljšale svojo kapitalsko ustreznost. Poleg tega vlagatelji menijo, da bi se odprava kapitalske neustreznosti bank lahko opravila tudi na drug način, ki ga predvideva Sporočilo o bančništvu in ki bi bil za imetnike kvalificiranih obveznosti bank manj invaziven. Zatrjujejo, da Sporočilo o bančništvu omogoča dokapitalizacijo bank že v primeru, če banka izkazuje kapitalski primanjkljaj, in da ni treba čakati do točke kapitalske neustreznosti (43. točka). To naj bi pomenilo tudi možnost zgolj pretvorbe kvalificiranih obveznosti banke v kapital, ne pa zgolj njihovega prenehanja. Sporočilo o bančništvu naj bi tudi omogočalo ustanovitev holdinga in vpliv imetnikov kvalificiranih obveznosti na poslovanje banke v prihodnje. Vlagatelji poudarjajo, da ukrepa dokapitalizacije bank v večinski državni lasti ne gre obravnavati kot državno pomoč v smislu predpisov EU, ker naj bi šlo za izvajanje zakonsko opredeljene dolžnosti lastnika gospodarskega subjekta, da v primeru kapitalske neustreznosti zagotovi sredstva. Menijo, da vlagatelj ZBan-1L ni pojasnil, zakaj stabilnosti finančnih trgov ni mogoče doseči z milejšim ukrepom. Z izrednimi ukrepi naj bi bilo močno prizadeto zaupanje v kapitalski trg.

Vlagatelji zatrjujejo, da izpodbijani poseg tudi ni primeren za dosego zasledovanega cilja, to je finančne sanacije bank. Sklicujejo se na to, da na primer emisijska vrednost obveznic NLB 26 pomeni le okoli 4 % potrebne dokapitalizacije Nove Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju NLB). Poseg v pravice upnikov kvalificiranih obveznosti naj bi bil neprimeren tudi zato, ker bo ukrep izbrisa ali konverzije kvalificiranih obveznosti prizadel tudi varčevalce v pokojninskih skladih z zajamčenim donosom. Poseg izpodbijane ureditve v pravice imetnikov podrejenih obveznic pa naj tudi ne bi bil sorazmeren v ožjem smislu. Iz izpodbijanih določb ZBan-1 naj ne bi bilo razvidno, v katerih okoliščinah in pod kakšnimi pogoji lahko kvalificirane obveznosti bank prenehajo ter ali je seštevek oškodovanj upnikov v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga zasleduje država.

Vlagatelji navajajo, da je prizadeto zaupanje v pravo iz 2. člena Ustave imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Vlagatelji naj bi se glede na 318. člen ZBan-1 in 298. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13 in 55/15 – v nadaljevanju ZGD-1) zanesli na to, da instrumenta odpisa ter konverzije kvalificiranih obveznosti v lastniške deleže ne moreta biti uporabljena proti upnikom bank, in na to, da bodo v primeru stečaja NLB in Nove kreditne banke Maribor, d. d., Maribor (v nadaljevanju NKBM), dolžniški instrumenti teh dveh bank razpoložljivi za kritje izgube šele potem, ko bi se za kritje izgube uporabile vse bančne vloge Republike Slovenije. Menijo, da imajo izredni ukrepi prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank naravo nove nacionalizacije, da odganjajo potencialne tuje investitorje in da zanje ni mogoče najti stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, ki bi odtehtal poseg v zaupanje v pravo. Vlagatelji menijo, da bi zakonodajalec moral določiti tudi prehodno obdobje, ki bi imetnikom kvalificiranih obveznosti omogočilo prilagoditev na novi sistem. Dodajajo, da mora zakonodajalec ob spreminjanju zakonskega režima lastnine upoštevati obstoječe lastninske položaje in varovati zaupanje v pravo s prehodnim režimom ali finančnimi oziroma drugimi nadomestili, upoštevaje težo posega, število prizadetih oseb (in s tem težo njihove "posebne žrtve"), predvidljivost sprememb in težo javnega interesa za takojšnjo uveljavitev sprememb. Odvzem denarnih sredstev in upravičeno pričakovanih donosov na podlagi dolgoročnega investiranja naj ne bi bil sprejemljiv. Pomenil naj bi materializacijo tveganj, v katera vlagatelji ob nakupu finančnih instrumentov niso privolili. Vlagatelji trdijo, da so kupci instrumentov ob nakupu instrumentov privolili le v riziko slabšega vrstnega reda svojih upravičenj v stečaju. Tisti vlagatelji, ki so bili imetniki delnic bank, poudarjajo, da jim je bila kot lastnikom bank odvzeta pravica do soodločanja. Bančni vlagatelji naj bi glede na revidirane računovodske izkaze in percepcijo varnosti državnih bank utemeljeno šteli svojo naložbo za zanesljivo in varno. Ker je zakonodajalec v 41. členu ZBan-1L za začetek veljavnosti izpodbijane ureditve določil dan po objavi zakona v Uradnem listu Republike Slovenije, naj bi bil tudi 41. člen ZBan-1L v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.

Vlagatelji menijo, da jim izpodbijana ureditev nesorazmerno ter v neskladju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejuje pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v zvezi s socialno funkcijo lastnine iz 67. člena Ustave. Izpodbijana ureditev naj bi kršila tudi 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vlagatelji menijo, da izpodbijana ureditev pomeni nedovoljeni poseg v zasebno lastnino, ki ne temelji na legitimnem, stvarno upravičenem cilju in ki iz razlogov, navedenih že v 5. in 6. točki obrazložitve te odločbe, ne prestane testa sorazmernosti. Glede nujnosti ukrepa vlagatelji opozarjajo, da Banki Slovenije na podlagi izpodbijane ureditve ni treba opraviti nobenega tehtanja javnega interesa in da ji ni treba obrazložiti, zakaj izda izredni ukrep razlastitve. Ustavno jamstvo lastninske pravice naj bi jamčilo tudi pravico odločanja, kdaj se bo lastnina prodala. V ZBan-1 in ZGD-1 vlagatelji vidijo več možnosti za zagotavljanje kapitalske ustreznosti bank, ki ne krnijo tako radikalno upravičenj iz kvalificiranih obveznosti. Izpodbijane zakonske določbe in na njihovi podlagi sprejete odločbe naj bi neposredno vplivale na pogodbeno razmerje med stranko in banko. Vlagatelji menijo, da izpodbijane določbe ZBan-1 dajejo podlago za nacionalizacijo brez nadomestila. Opozarjajo, da ZBan-1 pri oblikovanju podlag za razlastninjenje neupravičeno izhaja iz predpostavke nedelujočega podjetja. Republika Slovenija naj ne bi bila zavezana k sprejetju izpodbijane ureditve, ki naj tudi ne bi bila nujna in sorazmerna.

Možnost Banke Slovenije, da na podlagi 1. točke prvega odstavka 261.a člena ZBan-1 izreče ukrep prenehanja veljavnosti kvalificiranih obveznosti, naj bi dejansko omogočala razlastitev imetnikov podrejenih obveznic, ki nima podlage v Ustavi. Zato naj bi bila izpodbijana ureditev tudi v neskladju z 69. členom Ustave, ker ta ustavna določba ne predvideva odvzema lastninske pravice na premičninah, ker prepoveduje razlastitev neposredno na podlagi zakona in ker razlastitev dovoljuje samo v primeru nadomestila v naravi ali plačila ustrezne odškodnine. Vlagatelji menijo, da je prva alineja prvega odstavka 261.b člena ZBan-1, ki določa, da Banka Slovenije višino poplačila kvalificiranih obveznosti banke določi ob predpostavki nedelujočega podjetja, v neskladju s 1. členom Prvega protokola k EKČP, ker ne izhaja iz poštene vrednosti obveznic.

Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju s svobodo podjetništva iz 74. člena Ustave, ker naj bi bila z izrednim ukrepom oziroma z odvzemom vloženih sredstev v banke povzročena prekomerna omejitev konkurence. Poleg tega naj bi izpodbijana ureditev tudi protiustavno posegla v pravico do vodenja gospodarskega subjekta v skladu z ekonomskimi načeli ter mu nesorazmerno omejila opravljanje dejavnosti in s tem pravico, da gospodarski subjekt sam izbira in uporablja sredstva za izboljšanje tržnega položaja. Zakonodajalec naj pri omejitvi te pravice ne bi spoštoval načela sorazmernosti.

Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju s človekovo pravico do povračila škode iz 26. člena Ustave, ker je škoda nastala zaradi neodgovornega ravnanja države. Vlagatelji utemeljujejo, da lahko Republika Slovenija uporabi druge (primernejše) načine reševanja bank (in ne evropskega).

Izpodbijane določbe ZBan-1 naj bi bile v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Imetniki podrejenih obveznic naj bi bili, glede na sicer primerljivo naravo bančnih depozitov in teh obveznic, naknadno postavljeni v neenak položaj nasproti imetnikom depozitov pri bankah. Neenako naj bi bili obravnavani tudi v primerjavi z vsemi drugimi upniki bank. Poleg tega naj bi bili imetniki podrejenih obveznic tudi neutemeljeno izenačeni z delničarji bank, saj v primerjavi z delničarji nimajo vpliva na upravljanje banke. Vlagatelji menijo, da se slovensko pravo (in z njim možnost prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti) uporablja le za imetnike podrejenih obveznic, izdanih v Republiki Sloveniji, na primer podrejenih obveznic NLB 26, ne pa tudi za imetnike podrejenih obveznic slovenskih bank, izdanih v tujini, na primer podrejenih obveznic NLB XS0208414515, ki so podvržene angleškemu pravu ter jurisdikciji angleških sodišč. Slednjim naj bi se tako zagotovila povrnitev celotnega denarnega vložka. Zakonodajalec naj bi ravnal arbitrarno s tem, ko za različno ureditev položaja imetnikov podrejenih obveznic iste banke glede na kraj njihove izdaje (na primer v Republiki Sloveniji ali na tujih borzah) ne obstajajo razumni in stvarni razlogi. Neenaka obravnava imetnikov podrejenih obveznic glede na statusno okoliščino (sedež) in glede na osebno okoliščino (stalno bivališče) naj bi bila v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.

Ob tem vlagatelji izpostavljajo, da določene banke kljub pozivom niso izvedle predčasnih odkupov nekaterih podrejenih obveznic, medtem ko so iste ali druge banke to storile glede drugih obveznic. Zato menijo, da so se imetniki različnih, vendar s pravnega položaja enakih podrejenih obveznic neutemeljeno znašli v različnih pravnih položajih. Vlagatelji opozarjajo na ureditev iz 46., 224. in 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr. in 27/16 – v nadaljevanju ZFPPIPP), ki omogoča izpodbijanje dejanj, ki imajo za posledico neenako obravnavanje upnikov oziroma zmanjšanje stečajne mase.

Enačenje večinskih lastnikov z manjšinskimi glede odgovornosti naj bi bilo nesprejemljivo. Člen 261a ZBan-1, ki določa enako "kazen" za vse lastnike bank, naj bi bil protiustaven prav zato, ker ne spoštuje načela, da morajo biti enaki obravnavani enako, različni pa različno. Vlagatelji se sprašujejo, zakaj ni podobna možnost "razlastninjenja" uzakonjena tudi za delničarje drugih gospodarskih družb v težavah (ne le bank), kjer neodvisni cenilec oceni vrednost kapitala na nič. Menijo, da je krivda lastnikov gospodarskih družb za položaj, ki ga ZBan-1 ureja, večja od krivde lastnikov bank. Kljub temu naj bi se lastnina lastnikov bank podržavljala, lastnina drugih lastnikov pa posredno subvencionirala.

Po mnenju vlagateljev izpodbijana ureditev iz 346., 347., 350. in 350.a člena ZBan-1, ki izključuje pravico upnikov kvalificiranih obveznosti banke do pravnega oziroma sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, pomeni poseg v človekove pravice, ki so varovane v okviru 22., 23. in 25. člena Ustave v zvezi z 2. členom, četrtim odstavkom 15. člena, tretjim odstavkom 120. člena in 157. členom Ustave. Zakonodajalec naj za izpodbijani poseg ne bi izkazal razumnega razloga, prevladujočega v javnem interesu. Poleg tega naj zakon ne bi prestal strogega testa sorazmernosti. Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju s 6., 8. in 13. členom EKČP. Vlagatelji opozarjajo na 347. člen ZBan-1, ki le upravam bank, ki so jim bili izrečeni izredni ukrepi, dovoljuje obrambo interesov imetnikov obveznic. Težko naj bi bilo pričakovati, da bodo uprave to počele "objektivno in zavzeto". Imetniki obveznic naj po izpodbijanih določbah ne bi imeli nobenega zahtevka do banke izdajateljice, prav tako naj ne bi mogli doseči sodne presoje zakonitosti odločbe o konverziji obveznic v delnice. Drugi odstavek 350.a člena ZBan-1 naj bi v neskladju s Prvim Protokolom k EKČP omogočal "uradnikom Banke Slovenije", da se preventivno zavarujejo pred morebitnimi odškodninskimi tožbami. Vlagatelji menijo, da izpodbijana ureditev, ki daje Banki Slovenije pooblastilo za izrek izrednega ukrepa konverzije ali prenehanja teh obveznic, ni v skladu z načelom dvostopenjskega odločanja iz 25. člena Ustave.

Odškodninsko sodno varstvo naj ne bi bilo ustrezno, ker imajo bančni vlagatelji pravico do odškodnine samo v primeru izkazanega protipravnega in krivdnega ravnanja Banke Slovenije. Na podlagi izpodbijane ureditve naj ti ne bi bili upravičeni do odškodnine niti v primeru, če bi sodišče s sodbo ugotovilo, da je odločba Banke Slovenije nezakonita, če pri tem Banki Slovenije ne bi bilo mogoče očitati neskrbnosti. Dokaznemu bremenu v odškodninskih tožbah naj ne bi bilo mogoče zadostiti. Vlagatelji zato menijo, da bi morali imeti bančni vlagatelji zagotovljeno neposredno sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije, v katerem bi lahko dosegli odpravo odločbe ali pravico do nadomestila. Po oceni vlagateljev ni zagotovljeno izpodbijanje zakonitosti in ustavnosti izrečenih izrednih ukrepov. Zatrjujejo, da bančni vlagatelji ne zmorejo nositi stroškov zahtevnih odškodninskih postopkov. V splošnem naj nadomestno in omejeno odškodninsko sodno varstvo ne bi moglo učinkovito nadomestiti upravnosodne presoje zakonitosti odločbe Banke Slovenije v upravnem sporu in naj bi posegalo v človekove pravice na način, ki ni nujen in sorazmeren.

Vlagatelji izpostavljajo, da tudi položaj delničarjev ni boljši, ker 1/10 osnovnega kapitala, na primer v NLB – glede na 90,35-odstotni delež Republike Slovenije in z njo povezanih družb v kapitalu banke –, ne morejo doseči. Sodno varstvo naj torej tudi za njih ne bi bilo ustrezno. Poleg tega naj bi bilo sodno varstvo dejansko onemogočeno tudi delničarjem, ki so imetniki 1/10 osnovnega kapitala, saj v roku 15 dni, v katerem je na podlagi prvega odstavka 341. člena ZBan-1 treba vložiti tožbo proti odločbi Banke Slovenije, ne morejo imenovati drugih zastopnikov (namesto uprave družbe); na podlagi 297. člena ZGD-1 je namreč treba skupščino sklicati vsaj 30 dni pred zasedanjem. Vlagatelji se pri tem sklicujejo na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Ashingdane proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 5. 1985, točka 57, in Philis proti Grčiji z dne 27. 8. 1991, točki 58 in 65.

Členi 346, 347, 350 in 350a ZBan-1 naj bi bili v neskladju z 22. členom Ustave, ker onemogočajo pošteno odločanje o pravicah upnikov in drugih prizadetih oseb iz 350.a člena ZBan-1. Vlagatelji predvsem opozarjajo, da se bančnim vlagateljem odločbe Banke Slovenije ne vročajo. Prav tako navajajo, da jim v postopku izdaje odločbe ni omogočeno sodelovanje, saj se ne štejejo za stranke postopka. Menijo, da bi morali biti bančni vlagatelji seznanjeni z vsemi odločilnimi dejstvi: s cenitvami, ki so podlaga za oceno vrednosti sredstev, s podatki o finančnem položaju banke, z razlogi za nemožnost izvedbe drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, s podatki, ki utemeljujejo obstoj javnega interesa, in s podatki, ki utemeljujejo vzpostavitev pogojev za dolgoročno uspešno poslovanje banke. Sklicujejo se na sodno prakso ESČP. Zatrjujejo, da zaradi nedostopnosti podatkov ni mogoče ustrezno utemeljiti tožbenih trditev v zvezi z zakonitostjo odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu oziroma v zvezi s protipravnostjo in skrbnostjo Banke Slovenije ter nastankom škode. V zvezi s tem opozarjajo še na domačo sodno prakso, po kateri informativni dokazni predlogi niso dopustni. Vlagatelji menijo, da brez podatkov o premoženjski in likvidnostni situaciji bank, ki so jim bili izrečeni izredni ukrepi, prizadeti bančni vlagatelji sploh ne morejo sestaviti sklepčnih tožb. Ocenjujejo, da sodno varstvo z vnaprej omejeno odškodnino ni učinkovito in da je na primer v stečajnem postopku sodno varstvo upnikov bolje zagotovljeno. V razmerju med bančnimi vlagatelji na eni strani ter poslovnimi bankami in Banko Slovenije na drugi strani naj bi šlo za popolno asimetrijo informacij.

Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju z načelom jasnosti in določnosti iz 2. člena Ustave, s 87. členom in načelom zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Izpodbijana ureditev naj ne bi opredelila zakonskega okvirja za odločanje o ukrepu konverzije ali prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, in sicer naj ne bi vsebovala: (1) določb, ki bi konkretizirale položaj, v katerem naj bo jasno, da je pomoč banki nujna, ker bo sicer zdrsnila v stečaj ali nadzorovano likvidacijo, (2) določb, ki bi določale kriterije in merila za oceno kapitalske ustreznosti oziroma finančnega stanja banke oziroma vsebinske podlage za izvedbo izračunov (vrednosti sredstev banke), na podlagi katerih Banka Slovenije lahko izreče izredni ukrep, in (3) določb, ki bi določale obseg, v katerem kvalificirane obveznosti banke prenehajo oziroma se konvertirajo v lastniške deleže. Poleg tega naj javni interes (to je zagotovitev stabilnosti finančnega sistema), ki naj bi se zasledoval z izrekom izpodbijanega izrednega ukrepa, ne bi bil dovolj jasno in določno opredeljen. Banka Slovenije naj bi tako na podlagi 261.b člena ZBan-1 lahko tudi povsem arbitrarno odločila, da nima časa za določitev ocene vrednosti banke, zaradi česar lahko ta sama določi oceno, potrebno za sprejetje izrednega ukrepa konverzije ali prenehanja podrejenih obveznic. Poleg tega naj bi imela Banka Slovenije popolno diskrecijo tudi pri odločanju o usmeritvah in kriterijih, na podlagi katerih neodvisni ocenjevalci izdelajo ocene sredstev bank. Banki Slovenije naj pri odločanju o izrednem ukrepu ne bi bilo treba opraviti nobenega tehtanja, saj naj ne bi bila dolžna obrazložiti razlastitve ter pretehtati njene upravičenosti oziroma opraviti testa javnega interesa.

Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju z ureditvijo zagotavljanja kapitalske ustreznosti gospodarskih družb iz ZGD-1 in naj bi ustvarjala taka notranja neskladja v pravni ureditvi Republike Slovenije, da jih ni mogoče odpraviti z uporabo razlagalnih pravil. Zaradi tega naj bi bila v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Po mnenju vlagateljev bi se banke morale pred izrekom izrednih ukrepov, ob ugotovitvi, da so kapitalsko neustrezne, najprej sanirati s pretvorbo depozitov lastnikov banke v kapital banke na podlagi 498. člena ZGD-1.

Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju s 153. členom Ustave. Vlagatelji opozarjajo na Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ruske federacije o spodbujanju in medsebojni zaščiti naložb (Uradni list RS, št. 1/01 – v nadaljevanju BRUSZN). Iz BRUSZN in podobnih sporazumov, sklenjenih z drugimi državami, naj bi izhajalo, da mora biti za razlaščene naložbe plačano nadomestilo po tržni vrednosti. Spoštovanje teh mednarodnih pogodb naj bi pripeljalo do neskladja z načelom enakosti pred zakonom, ker bi tujci prejeli več kot domačini.

Vlagatelji zatrjujejo tudi neskladje z 89. členom Ustave, ker naj postopek za sprejetje izpodbijanih določb ne bi bil izpeljan v skladu z Ustavo, to je v večfaznem postopku, temveč po nujnem postopku. Zatrjujejo, da Vlada zahteve za nujni postopek ni utemeljila oziroma jo je utemeljila presplošno, zato je bil postopek sprejetja izpodbijanih določb v neskladju z Ustavo.

Izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju s stališčem SEU, sprejetim v sodbi v zadevi Panagis Pafitis in drugi proti Trapeza Kentrikis Ellados A.E. in drugim, C-441/93, z dne 12. 3. 1996, ter v številnih drugih sodbah, po katerih je neveljavna nacionalna zakonodaja, ki omogoča zmanjšanje osnovnega kapitala banke brez sklepa skupščine delničarjev ali odločbe sodišča, in to ne glede na namen nacionalnih pravil. Glede na to, da naj prenehanje obveznosti delnic v skladu z Direktivo 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v pomenu drugega odstavka člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L 315, 14. 11. 2012 – v nadaljevanju Direktiva o uskladitvi zaščitnih ukrepov) ne bi bilo mogoče brez soglasja večine delničarjev (sklepa skupščine) oziroma sklepa sodišča, naj bi to še toliko bolj veljalo za prenehanje obveznosti do drugih upnikov.

Odgovori Državnega zbora in mnenja Vlade

Državni zbor in Vlada navajata, da je bil ZBan-1L sprejet z namenom, da se omogoči izvedba ukrepov za krepitev stabilnosti bančnega sistema, kot jih predvideva Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (Uradni list RS, št. 105/12 in 104/15 – v nadaljevanju ZUKSB). Opozarjata, da ima EU na podlagi 3. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU) izključno pristojnost urejati vprašanja, povezana s konkurenco. V ta okvir naj bi spadala pravica EU, da ureja državne pomoči. Za odgovor na vprašanje, kdaj je državna pomoč dovoljena, je po njunem mnenju bistveno Sporočilo o bančništvu, ki ga Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) od 1. 8. 2013 uporablja pri presoji dovoljenosti dejanj, ki pomenijo državno pomoč. Njegovo nespoštovanje naj bi pomenilo kršitev pravil prava EU o državnih pomočeh. Iz navedenega sporočila naj bi izhajalo, da banki, ki ne izpolnjuje minimalnih regulatornih zahtev, ne sme biti dodeljena državna pomoč, dokler lastniški kapital, hibridni kapital in podrejeni dolžniški instrumenti ne prispevajo v celoti k izravnavi morebitnih izgub, v primeru kapitalskega primanjkljaja nad regulatornim minimumom pa državna pomoč ne sme biti dodeljena, dokler podrejeni instrumenti niso pretvorjeni v lastniški kapital. Izpodbijane določbe ZBan-1 naj bi pomenile pravni okvir, ki je po zahtevah Komisije predpogoj za dodelitev državne pomoči bankam. Državni zbor in Vlada menita, da iz 44. točke Sporočila o bančništvu izhaja brezpogojna zahteva po odpisu kvalificiranih obveznosti. Točko 43 Sporočila o bančništvu razlagata tako, da odpis ni zahtevan, če je regulatorni kapital banke, ki izkazuje kapitalski primanjkljaj, nad minimalnim zahtevanim kapitalom. Tudi ZBan-1 naj ne bi dopuščal odpisa kvalificiranih obveznosti, če je regulatorni kapital banke višji od minimalnega zahtevanega. Državni zbor in Vlada menita, da bi bilo učinke, podobne ustanovitvi holdinga (kar omenja 17. opomba Sporočila o bančništvu), mogoče doseči že s konverzijo kvalificiranih terjatev. Sporočilo o bančništvu naj ne bi predvidevalo izjem za banke v državni lasti. Ukrepov stabilizacije bančnega sistema po ZUKSB in Zakonu o javnih financah (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 – popr. in 101/13 – v nadaljevanju ZJF) naj ne bi bilo mogoče izpeljati brez ukrepa prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti. Komisija naj bi v takem primeru zahtevala, naj prejemnice državno pomoč vrnejo. Državni zbor in Vlada sta prepričana, da so v primeru negativnega kapitala banke finančni instrumenti, ki vsebujejo kvalificirane obveznosti, brez vrednosti. V takem primeru bi ohranitev obstoja teh obveznosti tudi po sanaciji banke pomenila, da so zgolj zaradi sanacije dobile neko vrednost, ki jo je "podaril" tisti, ki je banko dokapitaliziral.

Državni zbor in Vlada zatrjujeta, da izpodbijane določbe ne kršijo prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave. Po njunem mnenju ZBan-1 ne posega v interese imetnikov podrejenih vrednostnih papirjev oziroma v njihove pridobljene pravice. Do posega v njihove interese naj bi prišlo le, če bi bil zaradi izvedbe ukrepa prenehanja ali konverzije položaj upnikov slabši, kot če se ukrep ne bi izvedel. Vendar naj bi bil alternativa izvedbi spornega ukrepa stečaj banke, saj tedaj državna pomoč ne bi smela biti dodeljena. Peti odstavek 261.a člena ZBan-1 naj bi zagotavljal, da do posega v pravno varovane interese ne bo prišlo. Uporabo izpodbijanih določb naj bi upravičevala javna korist, določbe pa naj ne bi posegale v pridobljene pravice. Cilji ZBan-1L naj bi ustrezali pojmu javne koristi, med njimi naj bi bila najpomembnejša cilja zagotavljanje varnosti depozitov ter ohranitev finančne stabilnosti. Državni zbor in Vlada opozarjata na negativne posledice položaja, ko Republika Slovenija ne bi smela ali zmogla izvesti ukrepov za krepitev stabilnosti bank. To naj bi ustavilo delovanje celotnega finančnega sistema, kar bi pripeljalo do ustavitve delovanja gospodarstva ter do znatnega padca državnih bonitetnih ocen. Posledično naj bi tedaj prišlo do tega, da Republika Slovenija ne bi več zmogla poravnavati svojih obveznosti ter uresničevati številnih z Ustavo zagotovljenih pravic.

Poleg tega za primer, da bi Ustavno sodišče štelo, da gre za poseg v pridobljene pravice, Državni zbor in Vlada opozarjata, da je takšen poseg lahko dopusten na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Utemeljujeta, da izpodbijane določbe ZBan-1 prestanejo test sorazmernosti, saj naj bi bilo ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank mogoče izvesti le, ko je to potrebno (ker banka ogroža stabilnost bančnega sistema) in nujno (ker z blažjim ukrepom ni mogoče odpraviti okoliščin povečanega tveganja poslovanja banke). Primernost izpodbijanih ukrepov za dosego zakonskega cilja vidita v učinku na zmanjšanje zadolženosti bank, povečanje njihove kapitalske ustreznosti ter omogočanje državne dokapitalizacije. Sorazmernost pa utemeljujeta z opozorilom, da je sporne ukrepe mogoče uporabiti le, če drugače ni mogoče preprečiti stečaja banke in če posamezen upnik zaradi konverzije ali prenehanja terjatev ne utrpi večjih izgub kot v primeru stečaja. Zato naj izvedba ukrepov ne bi poslabšala dejanskega položaja upnikov kvalificiranih obveznosti.

Državni zbor in Vlada trdita, da izpodbijane določbe ne kršijo niti načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, ker ne poslabšujejo arbitrarno položaja posameznikov. Ti naj bi bili še vedno poplačani v skladu s tveganji, ki so jih sprejeli ob nakupu finančnega instrumenta, in v skladu s plačilno sposobnostjo dolžnikov. Izpodbijane določbe ZBan-1 naj tako ne bi posegale v pravno varovano pričakovanje, ki so ga imetniki kvalificiranih terjatev bank imeli ob nakupu obveznic (biti poplačan iz sredstev banke, če ima banka dovolj premoženja). Pričakovanje upnikov, da bodo poplačani iz javnih sredstev, naj ne bi bilo varovano. Državni zbor in Vlada tudi v zvezi z očitki neskladja z načelom zaupanja v pravo izpostavljata, da zaradi izvedbe ukrepa prenehanja oziroma konverzije kvalificiranih obveznosti položaj upnikov ne sme biti slabši, kot če se ukrep ne bi izvedel. Državni zbor in Vlada ne pritrjujeta očitkom vlagateljev o kršitvi načela jasnosti in določnosti pravnih norm iz 2. člena Ustave. V tej zvezi poudarjata, da termin "neodvisni cenilec" ni vsebinsko odprt – to naj bi bila oseba, usposobljena za ocenjevanje vrednosti, ki ni Banka Slovenije ali oseba, zaposlena v njej.

Državni zbor in Vlada opozarjata, da lastninska svoboda ni neomejena. Tudi poseg v človekovo pravico iz 33. člena Ustave naj bi bil primeren, nujen in sorazmeren. Državni zbor in Vlada posebno zavračata očitke glede 261.b člena ZBan-1. Določitev višine poplačila kvalificiranih obveznosti iz sredstev banke ob predpostavki nedelujočega podjetja naj bi bila ustavno skladna, ker naj bi bila taka cenitev odraz ekonomskega stanja banke, ki bi brez izvedbe izrednega ukrepa končala v stečaju, saj naj ne bi bilo realnih možnosti za nadaljevanje njenega poslovanja. S tem naj bi se zagotovilo, da upnik kvalificirane obveznosti ne dobi manj kot v primeru stečaja. Upniki naj bi bili poplačani enako kot v stečajnem postopku, to pa naj bi pomenilo, da je zagotovljena primerna odškodnina v vrednosti pravice, v katero je poseženo. Poleg tega naj bi bila v praksi vrednost bank izračunana na podlagi predpostavk delujočega in nedelujočega podjetja. Državni zbor in Vlada opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-243/96 z dne 17. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 70/98, in OdlUS VII, 159), v kateri je Ustavno sodišče potrdilo ustavno skladnost zunanjega oblastnega posega v že zapadle, a neplačane terjatve upnikov na podlagi zakona, ki v času sklenitve pogodbenega razmerja še ni bil sprejet. Državni zbor in Vlada menita, da ni v neskladju z jamstvom zasebne lastnine, če delničar ne prejme denarnega nadomestila, ko je vrednost izbrisanega premoženja enaka nič. Štejeta, da izrek izrednega ukrepa ne pomeni razlastitve po 69. členu Ustave, saj je upnik poplačan toliko, kot bi bil v stečajnem postopku – v skladu s premoženjskim stanjem banke.

Glede očitanega neskladja z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Državni zbor in Vlada pojasnjujeta, da se za določene vrednostne papirje, ki jih izda banka, lahko uporabi tuje pravo v smislu, da velja za vsebino obveznosti izdajatelja in/ali za obliko vrednostnega papirja. Za vsa dejanja, povezana z nadzorom banke, za katero velja ZBan-1, naj bi bilo merodajno le slovensko pravo. Pravila Direktive o reorganizaciji v zvezi s tretjim odstavkom 253. člena ZBan-1 naj bi zagotavljala, da bodo ukrepi prenehanja ali konverzije podrejenih obveznosti veljali v vseh državah članicah EU za vse imetnike podrejenih finančnih instrumentov, ki tako ne morejo biti neenako obravnavani. Državni zbor in Vlada v zvezi z načelom enakosti opozarjata, da so kvalificirane obveznosti bistveno različne od drugih obveznosti bank, saj so bile ustvarjene z namenom, da se v njihovo breme krije izguba bank. Pojasnjujeta, da imetniki hibridnih in podrejenih obveznic niso obravnavani enako kot delničarji, saj se njihove terjatve lahko pretvorijo ali odpišejo šele po odpisu obveznosti banke do delničarjev. Člen 261a ZBan-1 naj bi spoštoval načelo, da se enako obravnava enako, različno pa različno.

Državni zbor in Vlada v zvezi z očitki o kršitvi človekove pravice do sodnega varstva poudarjata, da imajo upravičenci iz kvalificiranih obveznosti po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1 možnost od Banke Slovenije zahtevati povrnitev škode. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), ki je tedaj podoben primer omejitve človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave štelo za ustavno dopustnega. Zatrjujeta, da tudi izpodbijana omejitev, ki zasleduje cilja varstva deponentov in stabilnosti finančnega sistema, ustreza merilom strogega testa sorazmernosti. Pri tem navajata, da Banka Slovenija odloči o izrednem ukrepu šele, ko je jasno, da banka ne izpolnjuje temeljnih zahtev iz ZBan-1. Zaradi nemožnosti vzpostaviti prejšnje stanje, to je ustaviti in še enkrat začeti postopek sanacije bank (kar bi pomenilo dopustitev poslovanja kapitalsko neustrezne banke), pa naj drugačno sodno varstvo od uveljavljanja odškodninske odgovornosti zoper Banko Slovenije sploh ne bi prišlo v poštev. Člen 350a ZBan1 naj bi glede odškodninske odgovornosti Banke Slovenije ustrezno upošteval splošno pravilo odškodninskega prava, da povzročitelj odgovarja le za škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim delovanjem. V morebitnem sodnem postopku po 350.a členu ZBan-1 naj bi obstoj predpostavk, ki utemeljujejo prenehanje kvalificiranih terjatev, morala dokazati Banka Slovenije.

Državni zbor in Vlada ne soglašata niti z zatrjevanim neskladjem s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Upniki naj bi imeli pravico v morebitnem sodnem postopku po 350.a členu ZBan-1 predlagati izvedbo vseh potrebnih dokazov, vključno s postavitvijo izvedenca, ki bo preveril, ali je bila cenitev premoženja banke, ki je bila podlaga za izvedbo izrednega ukrepa, primerna in ali bi bili upniki v primeru stečaja poplačani v večjem obsegu. Državni zbor in Vlada štejeta vsak morebiten poseg v pravico do izjave imetnikov kvalificiranih terjatev za ustavno utemeljen oziroma primeren, nujen in sorazmeren. Menita, da ZBan-1 narekuje razlago, po kateri mora Banka Slovenije v obrazložitvi odločbe o izrednem ukrepu navesti in obrazložiti vse zakonske pogoje za izrek ukrepa.

Državni zbor in Vlada se ne strinjata s stališčem, da Direktiva o uskladitvi zaščitnih ukrepov prepoveduje obstoj izpodbijanih določb v nacionalnem pravu držav članic. Opozarjata na Direktivo o reorganizaciji, ki naj bi pooblaščala državo članico, da sprejme ustrezne reorganizacijske ukrepe (ukrep konverzije ali odpisa naj bi bil reorganizacijski ukrep). Na tej direktivi naj bi temeljile izpodbijane določbe ZBan-1. Po mnenju Vlade je Direktiva o reorganizaciji specialen in poznejši predpis, ki za reorganizacijske ukrepe izključuje uporabo Direktive Sveta z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (77/91/EGS) (UL L 26, 31. 1. 1977 – v nadaljevanju Direktiva 77/91/EGS).

V zvezi z razlago nekaterih mednarodnih pogodb, ki urejajo pravice investitorjev do nadomestila v primeru razlastitve, Državni zbor in Vlada poudarjata, da prenehanje kvalificiranih terjatev ni razlastitev. Če pa bi Ustavno sodišče sprejelo drugačno stališče, menita, da gre za dopustno razlastitev v javnem interesu, ki se lahko izvede le, če je upnik poplačan enako, kot bi bil v stečajnem postopku.

Državni zbor in Vlada zavračata očitke o neskladju s 87. členom Ustave. Izpodbijane določbe naj bi določale vse tisto, za kar vlagatelji navajajo, da ne vsebujejo: (1) pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je pomoč banki nujna, (2) podlago, po kateri bodo izdelane ocene sredstev banke, in (3) obseg prenehanja kvalificiranih obveznosti. Po njuni oceni delež prenehanja kvalificiranih obveznosti banke ne more biti odvisen od volje upnikov, ampak od kapitalskega položaja banke in pravil EU o državnih pomočeh.

Mnenja Banke Slovenije

Banka Slovenije meni, da je ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank glede pogojev, v katerih se lahko izreče, in glede posledic, ki jih ustvarja, oblika insolvenčnega postopka, ki za delničarje in določene upnike banke ustvarja enake učinke (glede na ugotovljeno ekonomsko stanje banke), kot bi nastopili za te osebe v primeru stečaja banke. Meni, da izpodbijane določbe zato ne posegajo v pridobljene pravice delničarjev in upnikov iz naslova kvalificiranih obveznosti, ker noben predpis ni nikoli izključeval možnosti stečaja nad sistemsko pomembnimi bankami. Izredni ukrepi so po mnenju Banke Slovenije predvideni kot instrument za sanacijo bank v smislu posebnega postopka prisilne poravnave. Z njimi se na podlagi oblastnega delovanja nadzornega organa zaradi javnega interesa prepreči stečaj banke, in sicer z natančno opredeljenimi ukrepi prestrukturiranja na način, da se zavarujejo temeljne pravice lastnikov in upnikov ter odvrnejo negativni učinki stečaja banke na finančni sistem.

Zakon naj bi določal ustrezno varstvo temeljnih pravic s tem, da naj bi zagotavljal spoštovanje temeljnih pravil stečajnega postopka tudi pri odločanju o obsegu prenehanja ali konverzije (npr. z upoštevanjem vrstnega reda poplačil, upoštevanjem višine nadomestila upravičencem v primeru konverzije). Pri izpodbijanih določbah naj bi šlo v ZBan-1 za take vsebine, katerih neuporaba bi nujno vodila do kršitev ustavno zajamčenih pravic. Nestabilnost finančnega sistema z neposrednimi učinki na delovanje gospodarstva in zaupanje javnosti v bančni sistem naj bi namreč v svoji nujni posledici rušila temelje ustavno varovanih vrednot, med njimi v prvi vrsti varstvo socialne države (2. člen, prvi odstavek 51. člena, 52. člen Ustave) in tudi drugih pravic (svobode podjetništva iz 74. člena in varstva dela iz 66. člena Ustave). Banka Slovenije se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/12, U-II-2/12 z dne 17. 12. 2012 (Uradni list RS, št. 102/12, in OdlUS XIX, 39).

Banka Slovenije poudarja, da so ukrepi za sanacijo bank v Republiki Sloveniji urejeni v ZUKSB, ki določa ukrepe državnih pomoči bankam v obliki dokapitalizacije in prenosa slabih terjatev bank na posebno družbo. Navaja, da je Komisija na podlagi PDEU izključno pristojna za odločanje o dopustnosti in skladnosti državne pomoči s pravili notranjega trga in varstva konkurence ter da je Komisija z namenom enotne prakse in meril za presojo državnih pomoči v primeru ukrepov za sanacijo bank sprejela Sporočilo o bančništvu. Banka Slovenije izpostavlja, da je Komisija Sporočilo sprejela na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, ki izjemoma dovoljuje pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice in ki določa podrobnejša navodila Komisije glede združljivosti državne pomoči z notranjim trgom (torej pogoje dostopa do državnih pomoči). Banka Slovenije vlagateljem pojasnjuje, da sporočila Komisije pomenijo formalno priznani in ustaljeni način delovanja na področju njene izključne pristojnosti. Državna pomoč za prestrukturiranje bank naj bi bila po Sporočilu o bančništvu dopustna le, če se pred izvedbo kakršnegakoli ukrepa z uporabo državnih sredstev izvedeta tudi ukrepa odpisa lastniškega kapitala ter odpisa ali pretvorbe podrejenega dolga banke v lastniški kapital. Banka Slovenije navaja, da morajo na podlagi 43. in 44. točke Sporočila o bančništvu najprej imetniki podrejenega dolga v celoti prispevati k izravnavi izgub in da je konverzija dolžniških v lastniške instrumente dopustna šele, ko je predhodno z odpisom izravnana vsa izkazana izguba banke. Zaključuje, da je uporaba izpodbijanih določb ZBan-1 ključna, da bodo nujni ukrepi za krepitev stabilnosti bank na podlagi ZUKSB skladni s pravili EU o državnih pomočeh.

Banka Slovenije meni, da izpodbijane določbe ZBan-1 niso v neskladju s 155. členom Ustave. Meni, da je v obravnavani zadevi lahko ustavnopravno upoštevna le "neprava retroaktivnost", ki je varovana v okviru zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Meni, da je poseg v načelo zaupanja v pravo dopusten, če je skladen s testom sorazmernosti. V nadaljevanju Banka Slovenije meni, da o posegu v pravice delničarjev in upnikov banke iz kvalificiranih obveznosti sploh ni mogoče govoriti, ker njihov položaj ni nov ali drugačen, kot je bil na podlagi prej veljavne zakonodaje. Navaja, da je njihov položaj posledica dotedanjega poslovanja banke, saj naj njihova upravičenja v ekonomskem smislu (ob okoliščinah iz 253.a člena ZBan-1) ne bi več obstajala, ker banka brez izrednih ukrepov ne bi bila več sposobna za nadaljnje poslovanje in v postopku prenehanja ne bi bila sposobna poplačati njihovih terjatev. Meni, da se tako z odločbo o izrednem ukrepu prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke dejansko uresničijo učinki stečaja banke za delničarje in omejen krog upnikov podrejenih terjatev ter se zagotovijo pogoji za nadaljnje poslovanje banke in poplačilo drugih obveznosti banke. Zahteva po popolnem plačilu, rešitvi (bail-out), tudi delničarjev in podrejenih upnikov naj ne bi bila utemeljena, saj bi država v breme davkoplačevalcev prevzela odgovornost za njihove investicijske odločitve glede naložb v tvegane finančne instrumente.

Banka Slovenije meni, da izpodbijane določbe ZBan-1 zaradi uveljavitve načela, da posamezni upnik ne sme utrpeti večjih izgub kot v primeru stečaja, v lastninsko pravico sploh ne posegajo. Če posegajo, pa meni, da je poseg legitimen in sorazmeren. Banka Slovenije navaja, da je bil poseg nujen, da se prepreči stečaj bank, saj brez dodelitve državnih pomoči te banke niso bile sposobne najti tujih investitorjev. Navaja, da je poseg tudi primeren, in to utemeljuje s konkretnimi učinki že izrečenih izrednih ukrepov, in sicer z znižanjem pribitkov na dolgoročne državne obveznice, odsotnostjo znižanja bonitetne ocene države, povečanjem zaupanja v gospodarstvo in vračanjem vlog v banke. Meni, da ob ugotovljenih okoliščinah povečanega tveganja banke, ki hkrati pomenijo razlog za začetek stečaja banke, in ugotovitvi cenilca, da te terjatve v stečaju ne bi bile poplačane, ni mogoče govoriti o razlastitvi. Dodaja, da mora neodvisni cenilec pri oceni vrednosti višine poplačila obveznosti v stečaju spoštovati vse veljavne predpise, torej poleg določb ZBan-1 tudi določbe ZFPPIPP in ZGD-1 (tudi glede kapitalskega posojila iz 498. člena ZGD-1). Opozarja na sodbo ESČP v zadevi Jahn in drugi proti Nemčiji z dne 30. 6. 2005.

Banka Slovenije meni, da načelo enakosti iz 14. člena Ustave ni kršeno, ker 253. člen ZBan-1 določa, da izpodbijani izredni ukrepi štejejo za reorganizacijske ukrepe na podlagi Direktive o reorganizaciji, s čimer je podana veljavnost ukrepov v vseh državah članicah. Odgovarja, da poslovna politika banke, po kateri se ta odloči za predčasni odkup določenih hibridnih instrumentov, ne pa tudi vseh drugih, ne more pomeniti neenakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

Izpodbijane določbe ZBan-1 naj tudi ne bi bile v neskladju s pravico delničarjev in upnikov podrejenih obveznosti banke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker ZBan-1 v 350.a členu izrecno ureja pravico delničarjev in upnikov banke, katerih pravice so prizadete zaradi odločbe o izrednem ukrepu, da od Banke Slovenije uveljavljajo povrnitev morebitne škode. Poudarja, da delničarji in upniki banke iz naslova kvalificiranih obveznosti že iz objektivnih razlogov ne morejo biti legitimirani v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, ker je trditvena podlaga glede okoliščin, ki so podlaga za izrek ukrepa, dostopna in poznana le banki in Banki Slovenije kot pristojnemu nadzornemu organu. Banka Slovenije opozarja na ureditev v ZFPPIPP, po kateri upniki niso upravičeni izpodbijati odločitve o začetku stečajnega postopka, ko je predlog zanj vložil dolžnik. Ureditev v ZBan-1, ki v zvezi z oceno učinkov stečaja napotuje na oceno neodvisnega cenilca, naj bi prispevala k večjim zagotovilom glede pravilnosti te ocene, vendar pa naj gotovosti ne bi bilo mogoče doseči.

Banka Slovenije meni, da je izključitev kontradiktornosti in pravice do izjave upnikov kvalificiranih obveznosti v postopku izdaje izrednega ukrepa nujna, da se zagotovita takojšnje učinkovanje in izvršitev izrednih ukrepov ter da se v zvezi z izvedenimi ukrepi ne ustvarja negotovosti na finančnih trgih in pri deponentih. Prav tako naj delničarji in upniki ne bi bili v položaju, da bi lahko ocenjevali ali dokazovali drugačne okoliščine v zvezi s pogoji za izrek izrednih ukrepov, ker trditvena podlaga glede teh okoliščin izhaja iz sfere poslovanja banke ter je dostopna izključno banki oziroma Banki Slovenije kot pristojnemu nadzornemu organu. Banka Slovenije zatrjuje, da so izredni ukrepi skrajna oblika nadzorniškega usmerjanja banke ter da ima banka v teku predhodno opravljenih nadzorov in mnenj Banke Slovenije možnost sodelovanja in izpodbijanja ugotovitev Banke Slovenije. Navaja tudi, da bi zadržanje izvajanja odločbe o izrednem ukrepu po vročitvi odločbe banki lahko ogrozilo doseganje ključnega cilja izrednih ukrepov, to je ohranitve stabilnosti finančnega sistema. Odprava odločbe v postopku sodnega varstva pa bi, glede na že izvršene ukrepe in časovno distanco, nesorazmerno posegla v novo nastale položaje ter ponovno vzpostavila položaj ogrožene stabilnosti finančnega sistema, ki je bil z izvršitvijo izrednega ukrepa odpravljen.

V zvezi s 498. členom ZGD-1 Banka Slovenija pojasnjuje, da mora pri oceni glede višine poplačila upnikov kvalificiranih obveznosti banke upoštevati višino poplačila teh terjatev v primeru stečaja banke ter da posli, ki jih z bankami sklepa država (depoziti države), niso posojila oziroma pravna dejanja, ki bi gospodarsko ustrezala zagotovitvi posojila. Pojasnjuje, da pri depozitu Republike Slovenije kot delničarke banke ne gre za depozit Republike Slovenije, ampak za depozit, ki ga Ministrstvo za finance v skladu z ZJF nalaga v banke v okviru upravljanja denarnih sredstev enotnega zakladniškega računa.

Banka Slovenije vlagateljem pojasnjuje, da BRUSZN, na katerega se sklicujejo, sploh ni veljaven. Meni, da Direktiva o reorganizaciji pomeni glede na Direktivo 77/91/EGS kasnejši in bolj specialen predpis za področje prestrukturiranja in insolventnosti kreditnih institucij, zato naj sodbe SEU, na katere se sklicujejo vlagatelji, za obravnavani primer ne bi bile pomembne. Banka Slovenije v tej zvezi izpostavlja tudi ureditev iz Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL L 160, 30. 6. 2000), ki naj bi dodatno potrjevala razlago in področje urejanja Direktive o reorganizaciji, ter opozarja na zahteve Sporočila o bančništvu.

Banka Slovenije meni, da 89. člen ZBan-1 ni bil kršen, ker je Vlada v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu z dne 10. 10. 2013 natančno pojasnila, zakaj predlaga, da se zakon sprejme po nujnem postopku, ter zatrjuje, da je bil nujni postopek zaradi grozeče ogroženosti stabilnosti finančnega sistema utemeljen.

Banka Slovenije pojasnjuje, da je uporabo bottom-up testa vnaprej določila in zahtevala Komisija kot predpogoj za prenos terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB) in odobritev državne pomoči ter da je ni arbitrarno določila Banka Slovenije. ZBan-1 pa naj bi jasno določal tudi pogoje za izrek odločbe o izrednih ukrepih (253.a in 254. člen ZBan-1) in cilje teh ukrepov (253.b člen ZBan-1).

Odgovori vlagateljev na odgovore Državnega zbora ter na mnenja Vlade in Banke Slovenije

Vlagatelji vztrajajo pri navedbah, ki so jih podali, in nasprotujejo stališčem Državnega zbora, Vlade in Banke Slovenije. Menijo, da Sporočilo o bančništvu ni zavezujoč pravni akt in da ne zahteva prispevka imetnikov podrejenih obveznosti v obsegu, v katerem se je zgodil v Republiki Sloveniji. Navajajo, da Sporočilo o bančništvu popolnega odpisa sploh ne zahteva, ampak kvečjemu le delnega, in se sklicujejo na angleško različico dokumenta, ki ne govori o write off, ampak samo o write down. Da Sporočilo ni zavezujoče, naj bi potrjevala sodba SEU v zadevi Evropska komisija proti Kraljevini Švedski, C-270/11, z dne 30. 5. 2013. Vlagatelji podrobneje navajajo tudi primer odobritve državne pomoči avstrijski banki Hypo Group Alpe Adria, pri katerem naj, kljub odobritvi pomoči po začetku veljavnosti Sporočila o bančništvu, do odpisov ali konverzij številnih podrejenih obveznic (sicer podobnih obveznicam slovenskih bank) ne bi prišlo (sklep Komisije št. SA.32554 z dne 27. 8. 2013). Vlagatelji navajajo, da so zatrjevanja Državnega zbora, Vlade in Banke Slovenije glede nujnosti ukrepov, ki naj bi jih zapovedala EU, z navedenim primerom jasno ovržena. Zatrjujejo, da izvršitev spornih ukrepov kvečjemu izkrivlja konkurenco (ne pa preprečuje kršitev pravil EU o konkurenci). Vlagatelji menijo, da noben predpis EU državi ne nalaga sprejetja izpodbijane ureditve. Navajajo, da take ureditve ni sprejela niti Republika Avstrija, ki je dokapitalizacijo banke Hypo Group Alpe Adria izvedla po veljavnosti Sporočila o bančništvu.

Zaradi različnega obravnavanja imetnikov podrejenih obveznic slovenskih bank glede na imetnike enakovrstnih obveznic avstrijskih bank naj bi bilo porušeno zaupanje v slovenske banke. Vlada naj bi pavšalno zatrjevala, da bi neizvršitev ZBan-1L ogrozila številne človekove pravice. Glede obstoja javnega interesa vlagatelji oporekajo Državnemu zboru in Vladi, da sta se z izrednimi ukrepi zagotovili stabilnost in likvidnost finančnega sistema in gospodarstva, saj naj bi prav ukrepi Banke Slovenije rušili zaupanje v banke in s tem dolgoročno stabilnost finančnega sistema v Republiki Sloveniji. Vlagatelji oporekajo primernosti izrednih ukrepov za dosego cilja, ker naj bi izračun bančnega kapitala "po veljavni metodi in v realnem času" pokazal, da je kapital bank zadovoljiv. Menijo, da bi Banka Slovenija morala razkriti način ocenjevanja sredstev bank.

Izpodbijani ukrepi naj ne bi zagotovili, da ne more biti nihče na slabšem kot v stečaju. Prenehanje pravice do poplačila naj bi bilo popolna novost v pravnem sistemu, ki naj ne bi veljala niti v stečaju – stečaj naj bi povzročil le spremembo vrstnega reda plačevanja obveznosti glede na podrejenost. Pri tem naj bi bilo sicer mogoče, da nekateri upniki ostanejo brez poplačila, vendar se imajo vseeno pravico poplačati iz morebitnega pozneje najdenega premoženja dolžnika. Vlagatelji prav tako oporekajo primerjavi izrednih ukrepov s prisilno poravnavo. Opozarjajo na stališča v zvezi z varstvom zasebne lastnine, ki zajema tudi delnice, in sicer se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-199/02 (Uradni list RS, št. 124/04, in OdlUS XIII, 65), na sodbo ESČP v zadevi Sovtransavto Holding proti Ukrajini z dne 25. 7. 2002 in na sklep ESČP v zadevi Aivars Cesnieks proti Latviji z dne 12. 12. 2002. Zatrjujejo, da jim je lastnina lahko odvzeta na podlagi ugibanj o morebitnem stečaju bank, brez dejanskih podatkov. Tretji odstavek 261.b člena ZBan-1 naj bi omogočal sprejetje arbitrarne odločitve in dejansko razlastitev imetnikov kvalificiranih obveznosti bank brez podlage v Ustavi (69. člen Ustave), ne pa zgolj omejitve lastninske pravice. Ustava naj bi dopuščala le razlastitev nepremičnin (proti odškodnini).

Vlagatelji menijo, da so izpodbijane določbe ZBan-1 upravičence iz kvalificiranih obveznosti degradirale na raven objekta, ki je predmet odločanja, na "obremenjujočo bilančno postavko". Opozarjajo, da ZBan-1L banki ne daje izpodbojnih zahtevkov (ki jih sicer lahko uveljavljajo stečajni dolžniki), katerih potencialni uspeh povečuje maso premoženja, ki je na voljo upnikom. Zaradi tega naj bi bil izračun vrednosti sredstev iz 261.b člena ZBan-1, na podlagi katerega Banka Slovenije odloča o prenehanju ali konverziji kvalificiranih obveznosti, pomembno prikrojen v škodo upnikov. Poleg tega naj vlagatelji ne bi imeli možnosti vložiti ustrezne odškodninske tožbe zoper Banko Slovenije, ker še vedno ne vedo, kako so bile izgube bank izračunane. Izpodbijana ureditev odškodninske tožbe naj bi bila tudi sicer v neskladju s 23. členom Ustave, ker omogoča povrnitev škode le, če Banka Slovenije ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ne pa tudi, če bi se kasneje izkazalo, da so njene cenitve napačne. Vlagateljem se zdi samoumevno, da je treba vsakomur povrniti neupravičeno odvzeto stvar, ne glede na to, ali mu je bila odvzeta v skladu s predpisanim standardom skrbnosti ali ne. Zato menijo, da bi moral tudi ZBan-1 omogočiti bančnim vlagateljem, da zahtevajo povrnitev škode ne glede na krivdo (skrbnost) Banke Slovenije. Opozarjajo tudi na visoke stroške ponovnih cenitev, ki jih morajo kriti sami. Možnosti, da v sodnem postopku lahko izpodbijajo tudi zakonitost odločbe Banke Slovenije, naj bančni vlagatelji ne bi imeli, prav tako ne učinkovitega pravnega sredstva, da bi to lahko dosegli. Vlagatelji zatrjujejo, da so neutemeljene navedbe Banke Slovenije, da lahko bančni vlagatelji odškodninske zahtevke uveljavljajo zoper upravo banke, ki opusti obveznost izpodbijanja odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu.

V zvezi z oceno vrednosti sredstev banke ob predpostavki nedelujočega podjetja, ki jo (praviloma) izdela neodvisni cenilec podjetij, iz prvega odstavka 261.b člena ZBan-1 vlagatelji navajajo: (1) da prizadetim posameznikom niso dostopni vsi podatki, na katerih ta ocena temelji, (2) da obstaja dvom o integriteti stresnih testov, (3) da predpostavka nedelujočega podjetja ni razumno izbrana, (4) da so cenilci in uprave bank v konfliktu interesov, (5) da so bili scenariji za oceno kapitalskega primanjkljaja bank povsem nerealni in (6) da so slabitve državnih obveznic nesprejemljivo visoke. Vlagatelji vidijo pomembne razlike med ukrepi po ZFPPIPP in ZBan-1.

S sprejetjem ZBan-1L naj bi bilo neposredno poseženo v načrtovane poslovne politike bank, ki naj bi med drugim načrtovale tudi predčasne odkupe obveznic, ki nato niso bili izvedeni. Bančni vlagatelji naj bi se tako znašli v neenakem položaju, ko so nekateri imetniki obveznic že imeli možnost predčasne prodaje, oni pa te možnosti niso imeli. Sprejetje izrednih ukrepov na podlagi izpodbijane ureditve naj bi tako posamični banki preprečilo enako obravnavanje njenih upnikov. Vlagatelji menijo, da strožja merila za dodelitev državne pomoči banki ne morejo biti upravičen razlog za neenako obravnavanje imetnikov sestrskih finančnih instrumentov istega izdajatelja.

Izpodbijana ureditev naj bi bila tudi v neskladju z 8. členom in drugim odstavkom 153. člena Ustave, ker krši pravila mednarodnega običajnega prava. Mednarodno običajno pravo naj bi razlastitev tujega posameznika ali pravne osebe dopuščalo le, kadar (1) je poseg izveden v javnem interesu, (2) je nediskriminacijski in (3) je razlaščencu hkrati zagotovljena pravična odškodnina (ki mora biti takojšnja, ustrezna in učinkovita ter ustreza tržni vrednosti odvzetega premoženja). Prav tako naj bi moral biti razlastitveni postopek tak, da razlaščencu nudi zadostno varstvo pravic (to je pravico do obveščenosti, pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva).

Vlagatelji predlagajo, naj Ustavno sodišče izvede javno obravnavo. Vložili so tudi dokazni predlog glede obveznosti izvedbe izrednih ukrepov z dne 18. 12. 2013 zaradi zahtev EU.