TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 000 v korist tožnika do 287/1000, ob njeni istočasni izpolnitvi pogodbene obveznosti, to je plačilu 91.653,62 EUR na transakcijski račun tožene stranke po pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 2. 7. 2007 št. K 811/2007, vse v roku 60 dni.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval.

Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot neizpolnitev, sploh če obveznost nasprotne stranke ni deljiva. Ta ima v tem primeru pravico uveljavljati ugovor v celoti in zadržati svojo izpolnitev toliko časa, dokler stranka, ki zamuja, ni pripravljena izpolniti manjkajočega dela pomanjkljive izpolnitve.

Tožničina izpolnitev je deljiva (plačilo kupnine po delih), toženkina pa ne (izstavitev zk. listine), zato je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen.