TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep z dne 12. 6. 2019 se ugodi in se navedeni popravni sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 spremeni tako, da se ta sedaj glasi: „2. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 671,74 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 5. 2019 v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v prenizkem znesku oziroma kakšne postavke priglašenih stroškov stranki ni priznalo, ni razlog, zaradi katerega bi bila dovoljena poprava s popravnim sklepom, temveč je tako napako sodišča mogoče sanirati le s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Zato sodišče prve stopnje s popravnim sklepom v konkretnem primeru ne bi smelo zvišati odmerjenih pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru glede trenutka nastanka nepoštenosti tožene stranke ne more strinjati s pritožnikom, da je tožena stranka postala nepoštena že, ko je bila obveščena o vloženi reviziji zoper odločbo, ki je predstavljala podlago za plačilo stroškov. Dejstvo je, da je ob vložitvi revizije še obstajala pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka zadrževala prejeti znesek stroškov. Šele s tem, ko je z razveljavitvijo pravnomočne sodbe podlaga za plačilo stroškov odpadla in je bila tožena stranka s tem seznanjena, je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče govoriti o njeni nepoštenosti v smislu 193. člena OZ. Šele s tem trenutkom je namreč izvedela, da je brez pravne podlage obogatena na tuj račun in zato zamudnih obresti od prejetega zneska za čas pred tem ni mogoče zahtevati.

Dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno enako obresti).