Portal TFL
TFL Vsebine / Pravna mnenja
VS017209 - kazni - zakonitost pri izrekanju
INTERNA OZNAKA DOKUMENT
VS017209
IZVOR, AVTOR
Načelno pravno mnenje, občna seja VSS 27.10.1981
OBJAVA
Poročilo VSS 1/81 str.24, obr.
IZDAJATELJ
Vrhovno sodišče RS
BIVŠA REPUBLIKA
Slovenija
INSTITUT VSRS
kazni - zakonitost pri izrekanju
PODROČJE VSRS
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
BESEDILO
ORIGINAL:
Za izrek denarne kazni za kazniva dejanja, storjena iz
koristoljubnosti, po 2. odstavku 36. člena KZJ ni pogoj, da bi se
morala kazati koristoljubnost v sorazmerno večji vrednosti stvari ali
denarja.
Takšno načelno mnenje je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča SR
Slovenije dne 27.10.1981, povod zanj pa je bilo stališče Višjega
sodišča v Celju, vsebovano v sodbi z dne 11.6.1981, opr.št. Kp
164/81, po katerem "razmeroma majhna vrednost prilaščenih stvari" -
šlo je za tatvino raznih predmetov v skupni vrednosti 286,98 din - ne
ustreza koristoljubnosti, "kot jo ima v mislih določba 2. odstavka
36. člena KZJ".
Določba 2. odstavka 36. člena KZJ je splošna ter se nanaša na vsa
kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, ne glede na višino
pridobljene ali pričakovane koristi. Če bi omejili uporabo določbe 2.
odstavka 36. člena KZJ le na primere, pri katerih bi bila dosežena
oziroma pričakovana sorazmerno večja korist, bi to hkrati pomenilo,
da izključujemo uporabo teh določb pri številnih kaznivih dejanjih,
kjer je razmeroma nizka vrednost prilaščenih stvari celo njihov
zakonski znak. Nekaj drugega je vprašanje primernosti v konkretnem
primeru, vendar pa konkretna neprimernost še ne more potegniti za
seboj sklepa, da je za koristoljubnost po 2. odstavku 36. člena KZJ
na sploh potrebna sorazmerno večja vrednost. S tem bi se spustili že
v nedovoljeno korekturo KZJ. Tembolj, ker bi v posameznem primeru pri
kakem dobro situiranem storilcu, upoštevaje vse okoliščine, tudi
sorazmerno majhna vrednost pridobljene stvari narekovala izrek
denarne kazni po 2. odstavku 36. člena KZJ.
Za izrek denarne kazni za kazniva dejanja, storjena iz
koristoljubnosti, po 2. odstavku 36. člena KZJ ni pogoj, da bi se
morala kazati koristoljubnost v sorazmerno večji vrednosti stvari ali
denarja.
Takšno načelno mnenje je sprejela občna seja Vrhovnega sodišča SR
Slovenije dne 27.10.1981, povod zanj pa je bilo stališče Višjega
sodišča v Celju, vsebovano v sodbi z dne 11.6.1981, opr.št. Kp
164/81, po katerem "razmeroma majhna vrednost prilaščenih stvari" -
šlo je za tatvino raznih predmetov v skupni vrednosti 286,98 din - ne
ustreza koristoljubnosti, "kot jo ima v mislih določba 2. odstavka
36. člena KZJ".
Določba 2. odstavka 36. člena KZJ je splošna ter se nanaša na vsa
kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, ne glede na višino
pridobljene ali pričakovane koristi. Če bi omejili uporabo določbe 2.
odstavka 36. člena KZJ le na primere, pri katerih bi bila dosežena
oziroma pričakovana sorazmerno večja korist, bi to hkrati pomenilo,
da izključujemo uporabo teh določb pri številnih kaznivih dejanjih,
kjer je razmeroma nizka vrednost prilaščenih stvari celo njihov
zakonski znak. Nekaj drugega je vprašanje primernosti v konkretnem
primeru, vendar pa konkretna neprimernost še ne more potegniti za
seboj sklepa, da je za koristoljubnost po 2. odstavku 36. člena KZJ
na sploh potrebna sorazmerno večja vrednost. S tem bi se spustili že
v nedovoljeno korekturo KZJ. Tembolj, ker bi v posameznem primeru pri
kakem dobro situiranem storilcu, upoštevaje vse okoliščine, tudi
sorazmerno majhna vrednost pridobljene stvari narekovala izrek
denarne kazni po 2. odstavku 36. člena KZJ.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.