TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi:

„1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2014 se kot nezakonita razveljavi.

2. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za delovno mesto monter III, šifra ..., zato je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne 30. 9. 2014 dalje do ponovnega nastopa na delo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova plače za čas od 30. 9. 2014 dalje do vrnitve na delo obračunati vsakomesečno nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače v znesku 1.597,97 EUR bruto na mesec, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih ta prejel v času 30. 9. 2014 dalje, v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer vse do vrnitve na delo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.“

Tožnik je s pitjem alkohola v delovnem času kršil določila Pravilnika tožene stranke, po katerem je prisotnost alkohola v krvi oziroma v izdihanem zraku nad 0,00 mg/l izdihanega zraka oziroma 0,00 promila/kg telesne teže hujša kršitev delovnih obveznosti. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik spornega 0,12 mg/l alkohola v krvi. S tem je tožnik huje kršil pogodbene obveznosti, kar je utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za utemeljenost izredne odpovedi pa morajo biti izpolnjen tudi drugi pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, mora biti krivda delavca s strani delodajalca ne le nesporno dokazana, temveč tudi ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 26 let, da je bila konkretna kršitev prva, za katero je bil v vseh letih dela pri toženki obravnavan, da je tožnik priznal in obžaloval očitano dejanje (da je spil eno pivo ob koncu delovnega časa, ko je na terenu že opravil vse naloge, vrnil službeni avtomobil in ni bil več v stiku s strankami), v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni drugi pogoji iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z zahtevkom na reitegracijo in reparacijo.