Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 3. člena, prve, pete, šeste in sedme alinee prvega odstavka 4. člena, 5. člena, 3. in 3.a točke prvega odstavka 16. člena ter prvega odstavka 33. člena pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja o izdanih licencah

3660. Odločba o razveljavitvi drugega odstavka 3. člena, prve, pete, šeste in sedme alinee prvega odstavka 4. člena, 5. člena, 3. in 3.a točke prvega odstavka 16. člena ter prvega odstavka 33. člena pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja o izdanih licencah

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo družbe Aurora Auto, d.o.o., Ljubljana, na seji dne 4. decembra 1997

Člen 5 in 3.a točka prvega odstavka 16. člena pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (Uradni list RS, št. 50/97 in 69/97) se razveljavita.

Drugi odstavek 3. člena, prva, peta, šesta in sedma alinea prvega odstavka 4. člena, 3. točka prvega odstavka 16. člena in prvi odstavek 33. člena pravilnika se razveljavijo. Razveljavitev začne učinkovati dne 1. 6. 1998.

Drugi odstavek 11. člena in 6. točka prvega odstavka 16. člena pravilnika nista v neskladju z zakonom in ustavo.

Če zakonodajalec ne določi drugače, se rok za pridobitev licenc podaljša do 31. 1. 1998.

Družba Aurora Auto, d.o.o., registrirana za opravljanje prevozov v cestnem prometu, je vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika o pogojih za pridobitev licenc za prevoze v cestnem prometu, načinu in postopku njihove pridobitve ter o načinu vodenja evidence o izdanih licencah (v nadaljevanju: pravilnik). Navedeni pravilnik naj bi bil večkrat kršil določbo 153. člena ustave, po kateri morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni, saj naj bi posamezne določbe ne bile usklajene z zakonom o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 18/95 p. in 54/96 – v nadaljevanju: ZPCP). Tako se po določbi drugega odstavka 3. člena pravilnika za vozilo v lasti šteje tudi vozilo v zakupu ali leasingu, kar da pomeni širitev 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP, ki kot pogoj postavlja lastništvo vozil. 4. člen pravilnika za nekatere vrste prevozov kot pogoj za pridobitev licence postavlja lastništvo več vozil in zaostruje meje 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP, ki določa lastništvo enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. 5. člen pravilnika določa, da morajo vozila ustrezati predpisom o homologaciji vozil, s čimer da zaostruje kriterije, saj da v ZPCP take zahteve ni. Drugi odstavek 11. člena ter 6. točka prvega odstavka 16. člena pravilnika naštevata dokazila finančne sposobnosti, med katera ni vštet osnovni kapital, registriran pri pristojnem registracijskem sodišču, medtem ko da ZPCP v 6. točki prvega odstavka 5. člena kot pogoj postavlja le razpolaganje z določenimi sredstvi. Pobudnica v zvezi s tem meni, da je pri sodišču registrirani ustanovni kapital sredstvo, s katerim družba razpolaga. Po 3. točki prvega odstavka 16. člena pravilnika mora imeti kandidat za pridobitev licence v rednem delovnem razmerju najmanj enega voznika na vsako vozilo, medtem ko ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena določa, da morajo imeti zaposleni strokovno izobrazbo IV. stopnje. Glede na vse navedeno je pobudnica predlagala tudi začasno zadržanje izvrševanja pravilnika.

Ministrstvo za promet in zveze (v nadaljevanju: ministrstvo) kot izdajatelj predpisa, katerega določbe se izpodbijajo, zavrača kršitev 153. člena ustave. V zvezi z določbo 2. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP je navedlo, da je lastništvo vozila kot pogoj za pridobitev licence najstrožji možni kriterij razmerja med subjektom in njegovim osnovnim sredstvom. Zahtevnost pogoja je ponazorilo s podatkom, da ga prevozniki, organizirani v prevozniške zadruge, sploh ne morejo izpolnjevati. Posledica tega je določba drugega odstavka 3. člena pravilnika, da se za vozilo v lasti šteje tudi vozilo v zakupu ali leasingu. Ministrstvo še pripominja, da je v pripravi sprememba izpodbijane določbe in sicer zaradi drugačne obravnave zadrug v sistemu pridobivanja dovolilnic za prevoze stvari v mednarodnem cestnem prometu ter zaradi rešitev, ki jih bo vseboval zakon o varnostni cestnega prometa, ki je v fazi sprejemanja. V zvezi z določitvijo števila vozil v 4. členu pravilnika ministrstvo meni, da je bila s tem le udejanjena zakonsko dopuščena alternativa lastništva enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov. V povezavi s 5. členom pravilnika, po katerem morajo vozila ustrezati predpisom o homologaciji vozil, ministrstvo navaja, da se pravilnik na področje registracije vozil ne spušča, ampak je določba vnesena na podlagi smernic in priporočil Evropske zveze, na katere se sklicuje 2. točka prvega odstavka 5. člena ZPCP, in da se postopek homologacije vozil na registracijo navezuje v tem smislu, da je dokončan postopek homologacije pogoj za začetek postopka registracije.Tudi določba 6. točke prvega odstavka 5. člena ZPCP je vnesena na podlagi smernic in priporočil Evropske zveze. Iz razlage smernice, kjer so navedena dokazila finančne sposobnosti, ni razvidno, da bi bil kjerkoli vštet osnovni kapital družbe, pač pa mora razpolaganju z vozilom slediti razpolaganje s točno določenim najmanjšim zneskom, ki izvira iz uporabnega kapitala in rezerv, pologa ali garancije in ne iz ustanovnega kapitala. V zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena pravilnika pa ministrstvo meni, da ZPCP v 3. točki prvega odstavka 5. člena ni zaprl možnosti, da podzakonski akt določi pogoj najmanj enega voznika na vozilo. ZPCP je poleg zahteve po izobrazbi voznikov namreč vozilom predpostavil tudi zaposlene voznike. Razlog za določitev soodvisnosti voznika in vozila naj bi bila preprečitev nelegalnega zaposlovanja.

Obe udeleženki v postopku sta na navedbe nasprotne stranke odgovorili s ponovnim utemeljevanjem že zavzetih in zgoraj povzetih stališč o skladnosti oziroma neskladnosti pravilnika z ZPCP.

Na predlog pobudnice je ustavno sodišče s sklepom št. U-I-237/97 z dne 20. 11. 1997 izvrševanje izpodbijanih določb pravilnika do končne odločitve, zadržalo.

ZPCP določa organizacijo, pogoje in način opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu (1. člen ZPCP). Pravica do navedenega opravljanja prevozov se – razen za opravljanje prevozov z vozili, ki so namenjena potrebam obrambe in zaščite, za poštna in intervencijska vozila, vozila do 3.500 kg nosilnosti ali 6.000 kg skupne mase ter za medicinske in humanitarne prevoze – pridobi na podlagi licence (4. člen ZPCP). Licenco (ki glede na podano obrazložitev vlade kot predlagateljice zakona v postopku sprejemanja ZPCP dejansko pomeni dovoljenje za delo) pa lahko pridobi pravna ali fizična oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, če izpolnjuje z ZPCP predpisane (5. člen ZPCP) oziroma s pravilnikom podrobneje določene pogoje za pridobitev licence za posamezne vrste prevozov (6. člen ZPCP). Ravno s pravilnikom podrobneje določene pogoje pa izpodbija pobudnica, ker meni, da naj bi bili v neskladju s 153. členom ustave, ki med drugim določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni.