TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obd. Ž.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Zlasti če gre za več obsodb, lahko sodišče iz tega sklepa na osebnost osumljenca, na njegov odnos do kazenskopravno zavarovanih dobrin, na odnos do zakonitosti nasploh in tudi na prevzgojni učinek izrečenih oz. izvršenih sankcij. Na ponovitveno nevarnost se ne sklepa le iz okoliščin kaznivega dejanja samega, ampak tudi iz subjektivnih okoliščin na strani osumljenca (njegova osebnost, dosedanje življenje, okolje in razmere, ki v njih živi).

Zakon ne zahteva, da bi morala nevarnost ponovitve kaznivega dejanja temeljiti na povsem določenih elementih kaznivega dejanja, na primer določenih osebah oškodovancev, določenih ali celo enakih sredstvih, konkretiziranih virih za nabavo mamil itd., ampak zadošča, da ugotovljene dejanske okoliščine z dovolj veliko stopnjo verjetnosti kažejo na nevarnost, da bo osumljenec storil kaznivo dejanje določene vrste, to je specifično kaznivo dejanje, ki je istorodno kaznivemu dejanju, zaradi katerega je v kazenskem postopku.