TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka in v obsegu odločitve o povrnitvi stroškov odvzetega zemljišča.

V ostalem delu, glede odločitve o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka, se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba ter sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu, torej glede zneska 9.107,52 EUR (prej 2,182.527 SIT) ter v izreku o pravdnih stroških razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi uporaba določbe 216. člena ZPP pripelje ob (predpisanih) izpolnjenih predpostavkah do pravne presoje, ki pa ima v tem primeru svojo podlago v materialnopravnih normah odškodninskega prava (1. odstavek 153., 155. in 158. člen ZOR). Gre le za presojo, kolikšna je višina škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Pravna presoja o višini škode je stvar dokazovanja. Ker se natančna višina zneska odškodnine v tem primeru ne da ugotoviti, tožeča stranka pa je do odškodnine nedvomno upravičena, sodišče lahko odškodnino določi ob uporabi 216. člena ZPP po prostem preudarku, vendar ob upoštevanju dejstev, ki so bila predmet obravnavanja. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da škoda predstavlja ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Za dokazovanje višine zahtevane odškodnine zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporabo prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine, je neuporaba navedenega - sicer tudi procesnega - pravila imela za posledico zmotno pravno presojo o nedokazani odškodnini za sicer povzročeno škodo.