TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II./2., II./3. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Za presojo, kdaj je družba v slabem finančnem stanju, je relevantno predvsem, ali bi družba posojilo lahko dobila od tretjih oseb (na primer od banke) po običajnih komercialnih pogojih. Če posojila ne bi mogla dobiti, se šteje, da je kreditno nesposobna. Kreditna nesposobnost pa je lahko posledica kapitalske neustreznosti. Sodne prakse o takih primerih ni veliko, v večini primerov, ko je bila uporabljena določba 498. člena ZGD-1, pa je bila družba tudi insolventna skladno s pogoji 14. člena ZFPPIPP. A gre poudariti, da zakonski standard v 498. členu ZGD-1 ni jasno opredeljen, niti se izrecno ne sklicuje na finančne kazalnike ali kar pojem insolventnosti, temveč se uporabljajo nedoločni koncepti in testi. Če bi zakonodajalec želel uporabo 498. člena ZGD-1 omejiti na primere, ko je družba že insolventna, bi lahko tako tudi določil. Taka omejitev pa niti ne bi bila v skladu z namenom določbe 498. člena ZGD-1. Le če krize ni mogoče premagati, je zaradi varstva upnikov potrebno šteti dano posojilo za premoženje družbe.

Čeprav so lahko pri ugotavljanju gospodarske krize podjetja v pomoč tudi merila, ki jih v 14. členu določa ZFPPIPP, ni mogoče avtomatsko reči, da se izpolnjevanje pogojev 498. člena ZGD-1 v vseh primerih ugotavlja zgolj na podlagi zakonskih določil ZFPPIPP o insolventnosti. Uporaba 498. člena ZGD-1 namreč ni omejena samo na primere insolventnosti, ampak lahko finančna kriza nastopi tudi že prej.

Ne drži, da temelj za presojo pogojev iz 498. člena ZGD-1 predstavlja (le) 14. člen ZFPPIPP.