TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se celotna sodba glasi:

?Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.054,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2010 dalje do plačila.

Zavrne se kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo zneska 1.312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je od zneska 931,34 EUR tečejo od 14. 4. 2007 dalje do plačila, od zneska 129,70 EUR od 19. 7. 2007 dalje do plačila, od zneska 127,10 od 5. 5. 2007 dalje do plačila, od zneska 123,86 EUR od 15. 1. 2010 dalje do plačila. Zavrne se tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi, ki so se v času od 1. 5. 2007 do 14. 1. 2010 natekle od zneska 1.178,20 EUR.?

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 83,72 EUR.

Tožeča stranka (delodajalec) je imela možnost, da se upre toženčevemu (delavčevem) zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jo je toženec podal tožeči stranki) in se pusti tožiti, da bi se potem v sodnem sporu ugotavljalo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila, temveč je odpravnino izplačala, zato je pri presoji spornega razmerja potrebno uporabiti določbo 191. člena OZ o tem, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka si takšne pravice ni pridržala, prav tako pa ne gre za primere da bi kaj plačala zato, da bi se izognila sili. Zato zahtevek tožeče stranke na povrnitev izplačane odpravnine ni utemeljen.

Okoliščina, da je bila kasneje razveljavljena sodna odločba, na podlagi katere je bil delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati delavca nazaj na delo, ne pomeni, da je delavec zato delodajalcu dolžan povrniti stroške predhodnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil delavec poslan pred ponovno reintegracijo k delodajalecm. V skladu s petim odstavkom 26. člena ZDR stroške napotitve na predhodni zdravstveni pregled nosi delodajalec. Ni mogoče trditi, da je bil toženec (delavec) s tem obogaten in da bi zato tožeči stranki (delodajalcu) te stroške moral povrniti.