TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 312,00 EUR.

Dejanja, v konkretnem primeru zadržanje določenega dela gotovine zase, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom oziroma jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti si premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevanega kaznivega dejanja. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki se lahko stori med drugim le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ima oporo že v zakonskem besedilu in smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. V takšnih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oz. obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.