TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

V konkretnem primeru obdolženec ni bil oproščen iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, katerega je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje), temveč iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da je storil dejanje, katerega je bil obtožen. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenilo že izvedene dokaze in na tej podlagi napravilo zaključek, da obdolžencu v konkretnem primeru ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je tako presodilo, da se obdolženec upravičeno zavzema za izrek oprostilne sodbe, saj je, glede na izvedene dokaze, napačen dokazni sklep sodišča prve stopnje, da mu je dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja in poškodb oškodovanca kot tožilca, za 21 dni začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo. Sodišče je poudarilo, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke razvidno, da pri oškodovancu zaradi udarnine na levi polovici obraza in manjše rane v predelu notranjega očesa, njegova zmožnost za delo ni bila začasno zmanjšana. Oškodovančeva začasna zmožnost za delo je bila le nekoliko (za dva do tri dni) zmanjšana zaradi odrgnine kolen. Na podlagi teh dejstev je pritožbeno sodišče napravilo dokazni zaključek, da v konkretnem primeru le nekoliko začasno zmanjšana zmožnost za delo ne dosega stopnje intenzivnosti prepovedane posledice, ki se zahteva za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V 9. točki razlogov sodbe je poudarilo še, da je ob pravilni presoji ugotovljenih dejstev treba zaključiti, da obdolžencu ni dokazano, da je bila zaradi njegovega ravnanja začasno zmanjšana oškodovančeva zmožnost za delo.