TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede na dejstvo, da gre v predmetni zadevi za napotene delavce (delavce redno zaposlene pri tožniku v Republiki Sloveniji in začasno napotene na delo na delovišča v Belgiji), za tožnika in napotene delavce veljajo določbe ZČmlS. Delodajalec (tožnik) mora pred pričetkom napotitve delavcev na začasno izvajanje storitev v drugi državi za navedene delavce pridobiti potrdila A1 od ZZZS. Davčnemu organu je ZZZS posredoval seznam izdanih listin oziroma potrdil A1 v letu 2017 za tožnikove zaposlene delavce, iz katerega prav tako izhaja, da gre v obravnavani zadevi za napotene delavce oz. detašma. Toženka ni ugotavljala napotitve delavcev na delo v tujino zgolj na podlagi listin A1 kot odločilnih dokazov, ki dokazujejo napotitev delavcev na delo v tujino. Da gre za napotitev delavcev v tujino je izhajalo iz tožnikovih evidenc o prisotnosti delavcev na delu v tujini in iz tožnikovih terjatev do kupcev navedenih v bruto bilanci, ki so bile knjižene na kontu 12.

Kot službeno potovanje je potrebno šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca. Pri tem pa časovna komponenta oziroma časovno trajanje poti ni odločilen element napotitve. Upoštevati je potrebno kraj opravljanja dela in vsebino tega dela. Da gre v obravnavanem primeru za napotene delavce in ne za službeno pot, izhaja iz naslednjih dejstev: delo obravnavanih delavcev se opravlja kot čezmejno izvajanje storitev v okviru tožnikove registrirane dejavnosti. Končni uporabnik teh storitev je naročnik storitev, ki tožniku za opravljene storitve napotenih delavcev plača pogodbeno dogovorjeno plačilo. Tožnik neposredno vstopa na tuj trg (Belgija) in tu konkurira z drugimi subjekti. Ko tožnikovi napoteni delavci izvedejo pogodbeno dogovorjene storitve v tujini, tožnik prejme plačilo, ki predstavlja tožnikov prihodek.

Tožnik v postopku ni izkazal upravičenosti izplačil povračil stroškov prevoza na delo in terenskega dodatka zaposlenim delavcem, napotenim na delo v tujino in povračil stroškov službenih poti, terenskega dodatka ter stroškov prevoza na delo in z dela direktorja. Za obravnavane delavce tožnik ni predložil potnih nalogov. Predložil je evidenco prisotnosti delavcev na gradbiščih, z navedbo kilometrov za prevoz na delo in z dela (priloga 2), ni pa predložil listine, iz katere bi bilo nedvoumno razvidno, od kdaj in do kdaj so obravnavani delavci prenočevali v Nemčiji, kam so bili razporejeni, točen čas prisotnosti na delu na posameznih gradbiščih v Belgiji in točne lokacije teh gradbišč. Tožnikova evidenca prisotnosti posameznih delavcev na gradbišču z navedbo kilometrov za prevoz na delo in z dela je bila pomanjkljiva. Tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi lahko davčni organ ugotovil točen kraj in čas nastanitve oz. prenočevanja delavcev, točno lokacijo oz. kraj delovnega mesta (gradbišča), možnost javnega prevoza do delovnega mesta (gradbišča) in razdaljo do njega.