TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala, pač pa se sklicuje le na določena pretekla ravnanja tožencev v funkciji njenega direktorja oziroma prokurista v zvezi z njenim premoženjem. Razpolaganja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se torej nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta in izključno na preteklo obdobje.

Namen začasne odredbe ni v sankcioniranju morebitnih nepravilnosti pri ravnanju tožencev v zvezi z njunimi pogodbenimi oziroma zakonskimi obveznostmi. Začasna odredba ima nedvoumen namen, to je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred dolžnikovimi razpolaganji, ki bi otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Namen začasne odredbe je odraz načela ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno.