TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Prva tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Zakon oziroma njegov del je bil neizogibno v neskladju (ali v skladju) z Ustavo že od same uveljavitve, le veljavo je izgubil z nastopom učinkov razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, v primeru ugotovitvene odločbe pa niti tega ne. Prav zato je tudi potrebna določba 44. člena ZUstS, po kateri se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Če bi zakon postal neskladen z Ustavo šele z dnem, ko začne učinkovati odločba Ustavnega sodišča, bi bilo odveč vprašanje, ali se naj uporablja ali ne. Smiselno enako mora veljati tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča. Obema vrstama odločb je skupno, da ugotovita neskladnost zakona ali njegovega posameznega dela z Ustavo, sama ugotovitev pa nima časovno omejenega učinka.

Neskladnost 8. člena ZFO-1 z Ustavo je neskladnost sistema financiranja občin, ki sama po sebi še ne pomeni, da bi revident ob Ustavi skladnemu sistemu financiranja, torej takemu, da bi mu zagotavljal lastne viri financiranja, pridobival večja sredstva za financiranje svojih nalog. Zato ni mogoče šteti, da mu je zakonodajalec z določbo 8. člena ZFO-1 povzročil finančno škodo.

Neskladnost 11. člena ZFO-1 z Ustavo sama po sebi ni vplivala na višino sredstev, ki jih je v letu 2007 prejel revident, saj je bila neskladnost ugotovljena le glede pristojnosti za odločanje (zakon ali uredba) o tem, kateri stroški se upoštevajo pri ugotovitvi primernega obsega sredstev za financiranje nalog občin, ter metodologijo za izračun povprečnine in glede sodelovanja občin pri sprejemanju predpisov, ki prizadevajo njihov položaj. Nobene samoumevnosti ni videti v tem, da bi zakonska ureditev (namesto uredbene) neizogibno zagotavljala revidentu več finančnih sredstev za leto 2007.