TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za podelitev statusa begunca, saj gre v obravnavani zadevi izključno za zasebno zadevo med njimi in sosedi, ki si želijo polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1.

Premoženje ni značilnost, ki bi bila nespremenljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega pa tudi skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje, ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju „posebne“ družbene skupine.

Status subsidiarne zaščite je namenjen temu, da nudi rezerven vir zaščite posameznika in ta mora tako kljub morebitni grozeči resni škodi primarno izkoristiti ali poskušati izkoristiti možnost zaščite domačih oblasti, kar predstavlja predpogoj za to, da lahko zatem uspešno zaprosi za zaščito druge države. Tega pa tožniki v obravnavanem primeru niso storili, zaradi česar je zaključek tožene stranke o tem, da do statusa subsidiarne zaščite zaradi prejetih groženj niso upravičeni, pravilen.

Dejstvo, da sta dva izmed mladoletnih tožnikov rojena v Republiki Sloveniji in po trditvah tožnikov nimata pakistanskega državljanstva ter dokumentov, še ne more predstavljati podlage, da bi bila zgolj iz tega razloga upravičena do mednarodne zaščite. Tožba pa ne utemelji niti ne obrazloži, kako bi bilo navedeno dejstvo povezano s podelitvijo statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite v konkretnem primeru.