Odlok o razglasitvi Samostana Velesovo s cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu za kulturni spomenik državnega pomena

OBJAVLJENO V: Uradni list RS 67-1547/2022, stran 4985 DATUM OBJAVE: 13.5.2022

RS 67-1547/2022

1547. Odlok o razglasitvi Samostana Velesovo s cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu za kulturni spomenik državnega pomena

Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg) Vlada Republike Slovenije izdaja

O D L O K
o razglasitvi Samostana Velesovo s cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu za kulturni spomenik državnega pomena

1. člen

(1)

Za kulturni spomenik državnega pomena se razglasita enoti dediščine:

Adergas – Samostan Velesovo (EŠD 798) in

Adergas – Cerkev Marijinega oznanjenja (EŠD 2632) (v nadaljnjem besedilu: spomenik).

(2)

Spomenik iz prvega odstavka ima izjemen kulturni pomen za Republiko Slovenijo kot pomembna zgodovinska lokacija, kot arhitekturni, umetnostni in krajinskoarhitekturni spomenik ter kot prostorska dominanta.

2. člen

(1)

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev spomenika iz prejšnjega člena za kulturni spomenik državnega pomena, so:

spomenik je izjemna prostorska dominanta na izbrani lokaciji v Marijini dolini pod gradom Kamen;

samostan dominikank je bil na mestu današnjega samostana ustanovljen in postavljen že leta 1238;

spomenik je arhitekturno delo Gregorja Mačka in celostna baročna arhitektura Candida Zullianija iz druge polovice 18. stoletja;

vzhodni načrtovani trakt in poznobaročna cerkev pričata o premišljeni zasnovi baročne celote samostana;

zgledno ohranjena materialna substanca cerkve; arhitektura je nadgrajena z izjemno kakovostno sočasno opremo, zlasti z oltarji, kipi in izstopajočimi poznobaročnimi oltarnimi slikami J. M. Kremser Schmidta ter slikami Valentina Metzingerja;

Velesovska Madona, najstarejši romanski leseni kip Marije z otrokom v Sloveniji, kot ključni del glavnega oltarja;

velika zgodovinska in simbolna vrednost spomenika, ki ga je mogoče znanstveno proučevati, zlasti z vidika umetnostne zgodovine in zgodovine;

samostan je pomembno vplival na razvoj kulturnega prostora v širši okolici in je pomembno romarsko središče.

(2)

Varovane sestavine spomenika so:

prostorska podoba: dominantna lokacija (avtentičnost lokacije); prostorska celovitost (ohranjenost neposredne okolice, ohranjenost odprtega prostora, izraženost zgodovinsko pogojenih in utemeljenih meja v prostoru); vsebinska, funkcionalna in prostorska povezanost; nedeljiva celota samostana s cerkvijo; vedute (varovani pogledi z južne strani);

prostorska zasnova: zasnova širšega prostora (parcelacija, razmerje med pozidanim in nepozidanim prostorom), stavbe oziroma objekti: samostan, cerkev, gospodarsko poslopje na notranjem dvorišču v gabaritih in materialu, pripadajoči odprti prostor;

arhitekturne prvine: tlorisni gabarit; višinski gabarit; konstrukcijska zasnova; arhitekturni členi (rizalit cerkve s pilastrsko členitvijo in trikotnim zaključkom nad arkadnim vhodom, zvonik, fasadne členitve v ometu); kompozicija fasad (razmerje med fasadnimi površinami in stavbnimi odprtinami); likovne prvine (grb ob vhodu v samostan; fasadni detajli, štukature in arhitekturni venci); strešna konstrukcija, oblika in naklon strešin; opečna kritina; arhitekturne, likovne, funkcionalne prvine strehe (dimniki), zvonik s kovinsko kapo in uro; kripta z grobnicami;

stavbno pohištvo: vrata; okna (vključno z barvno podobo, vitraji, načini odpiranja in okovji ter mrežami); ograje pevskega kora, kamnita balustrada prezbiterija;

izvirna gradiva (kamen, opeka, les, apno);