Sklep o podrobnejših navodilih za vrednotenje...

1361. Sklep o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij

Na podlagi 8. točke prvega odstavka 157. člena in 2. točke prvega odstavka 501. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15, 9/19 in 102/20) Agencija za zavarovalni nadzor izdaja

S K L E P
o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij

1. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina sklepa)

(1)

Ta sklep predpisuje podrobnejša navodila za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij za izračun kapitalskih zahtev, katerih izračun ureja Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II, UL L št. 12, 17. januar 2015, v nadaljnjem besedilu: Delegirana uredba).

(2)

Ta sklep predpisuje tudi način izračuna matematične rezerve iz pogodbe, ki jo v 973., 974. in 976. členu določa Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631; v nadaljnjem besedilu: OZ) ter matematičnih rezervacij, ki so osnova za udeležbo pri dobičku v skladu s 7. točko prvega odstavka 521. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15, 9/19 in 102/20; v nadaljnjem besedilu: ZZavar-1).

(3)

Ta sklep se v delu, ki se nanaša na način izračuna matematične rezerve iz pogodbe oziroma matematičnih rezervacij iz prejšnjega odstavka tega sklepa, ne uporablja za zavarovanja, za katera je določena posebna ureditev v drugih predpisih.

(4)

Pojem zavarovalnica se v besedilu sklepa uporablja za zavarovalnice in pozavarovalnice iz prvega oziroma drugega odstavka 8. člena ZZavar-1.

(5)

V tem sklepu se pojmi zavarovalno-tehnične rezervacije, najboljša ocena in dodatek za tveganje, nanašajo na izračun rezervacij za potrebe izračuna kapitalskih zahtev.

(6)

Pojma matematična rezerva iz pogodbe in matematične rezervacije se uporabljata za ugotavljanje obveznosti po OZ oziroma pogodbenih upravičenj za pripis dobička bodisi na podlagi premijskih predpostavk bodisi na podlagi zavarovalno- tehničnega rezultata.

2. KAKOVOST PODATKOV

2. člen

(Sorazmernost)

Zavarovalnice uporabljajo te smernice o vrednotenju zavarovalno-tehničnih rezervacij na način, sorazmeren z naravo, obsegom in zapletenostjo tveganj, ki so jim izpostavljene pri opravljanju svoje dejavnosti. To ne bi smelo voditi v bistveno odstopanje vrednosti zavarovalno-tehničnih rezervacij od trenutnega zneska, ki bi ga morale plačati zavarovalnice, če bi svoje zavarovalne in pozavarovalne obveznosti nemudoma prenesle na drugo zavarovalnico ali pozavarovalnico.

3. člen

(Popolnost podatkov)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da podatki, uporabljeni za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, zajemajo dovolj dolgo obdobje, ki odraža realno stanje, ki se meri.

(2)

Za izračun premijskih rezervacij za obveznosti premoženjskega zavarovanja zavarovalnice zagotavljajo, da je na voljo zadostno število dovolj podrobnih preteklih informacij o skupnih stroških škodnih zahtevkov in njihovih dejanskih trendih.

(3)

Za izračun škodnih rezervacij zavarovalnice zagotavljajo, da je na voljo zadostno število dovolj podrobnih podatkov za opredelitev pomembnih vzorcev razvoja škodnih zahtevkov, da se omogoči analiza takih vzorcev znotraj homogenih skupin tveganj.

4. člen

(Ustreznost podatkov)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da se podatki, ki se nanašajo na različna časovna obdobja, uporabljajo dosledno.

(2)

Zavarovalnice po potrebi uporabljajo prilagoditve za pretekle podatke, da se poveča njihova verodostojnost ali izboljša njihova kakovost in s tem zagotovijo zanesljivejše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij ter njihovo boljše usklajevanje z značilnostmi portfelja, ki se vrednoti, in pričakovanim razvojem tveganj v prihodnosti.

5. člen

(Pregledi podatkov)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija oceni točnost in popolnost podatkov z dovolj obsežnim preverjanjem, da se zagotovi skladnost z merili, določenimi v 4. in 5. členu, in omogoči odkrivanje kakršnih koli pomembnih pomanjkljivosti.

(2)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija izvede to oceno na ustrezno razčlenjeni ravni.

6. člen

(Upoštevanje drugih izvedenih analiz)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva ugotovitve vseh relevantnih analiz, ki so bile izvedene pri zunanjem pregledu, kadar se pregleduje kakovost podatkov v okviru izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij.

7. člen

(Upoštevanje metodologij, ki se uporabljajo)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva odnos med ugotovitvami analize kakovosti podatkov in izborom metodologij, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(2)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija analizira, do katere mere uporabljeni podatki podpirajo predpostavke, na katerih temeljijo metodologije, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij. Če podatki metodologij ne podpirajo v ustrezni meri, zavarovalnica izbere drugo metodologijo.

(3)

Pri ocenjevanju popolnosti podatkov zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija prouči, ali je dovolj ugotovitev in ali so razpoložljivi podatki dovolj podrobni za zagotavljanje skladnosti z zahtevo glede vhodnih podatkov za uporabo metodologije.

8. člen

(Viri in uporaba podatkov)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija pri procesu potrjevanja podatkov upošteva vire in predvideno uporabo podatkov.

9. člen

(Uporaba strokovne ocene)

Zavarovalnice zagotavljajo, da uporaba strokovne ocene pri ocenjevanju točnih, ustreznih in popolnih podatkov za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij ne nadomesti ustreznega zbiranja, obdelave in analize podatkov, temveč jih po potrebi dopolnjuje.

10. člen

(Proces potrjevanja in zagotavljanja povratnih informacij)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija v okviru koordinacije zavarovalno-tehničnih rezervacij usklajuje tudi ocenjevanje in potrjevanje pomembnih podatkov, ki se bodo uporabili v procesu vrednotenja.

(2)

Usklajevanje vključuje vsaj:

a)

izbor podatkov, ki se bodo uporabili pri vrednotenju, pri čemer se upoštevajo merila točnosti, ustreznosti in popolnosti podatkov glede na metodologije, ki so najprimernejše za izračun. Za ta namen se uporabljajo ustrezna orodja, s katerimi se preveri, ali obstajajo pomembne razlike v podatkih za eno leto in znotraj drugih pomembnih analiz;

b)

poročanje o vseh priporočilih za izboljšave notranjih postopkov, obravnavane kot pomembne za zagotavljanje večje skladnosti z merili, kot so določena v točki a);

c)

opredelitev primerov, v katerih so potrebni dodatni zunanji podatki;

d)

oceno kakovosti zunanjih podatkov, kot je bila izvedena za notranje podatke, ki se osredotoča na to, ali so potrebni tržni podatki oziroma kdaj bi se morali uporabiti za izboljšanje kakovosti notranjih podatkov in ali oziroma kako bi bilo treba izboljšati razpoložljive podatke;

e)

oceno, ali je treba kot del dobre aktuarske prakse uporabiti kakršne koli prilagoditve za razpoložljive podatke, da se izboljšata primernost in zanesljivost ocen, ki izhajajo iz aktuarskih in statističnih metodologij oblikovanja rezervacij, ki temeljijo na teh podatkih;

f)

evidentiranje vseh pomembnih vpogledov, pridobljenih pri procesu ocenjevanja in potrjevanja, ki bi bili lahko pomembni za druge korake izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij in ki so povezani z razumevanjem zavarovalnih tveganj ter znanjem o kakovosti in omejitvah razpoložljivih podatkov.

11. člen

(Opredelitev vira pomembnih omejitev)

Zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija oceni točnost, popolnost in ustreznost podatkov, da se ugotovijo kakršne koli pomembne omejitve podatkov. Če se ugotovijo pomembne omejitve, je treba ugotoviti tudi njihove vire.

12. člen

(Vpliv pomanjkljivosti)

(1)

Da se ugotovi in oceni vpliv vseh možnih pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na skladnost z zahtevami glede kakovosti podatkov, zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva vso razpoložljivo ustrezno dokumentacijo, povezano z notranjimi procesi ter postopki zbiranja, hrambe in potrjevanja podatkov, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij, in po potrebi poiščejo podrobnejše informacije s kontaktiranjem osebja, ki sodeluje pri teh procesih.

(2)

Poleg tega zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija usklajuje vse ustrezne naloge, ki se lahko izvajajo za ocenjevanje vpliva ugotovljenih pomanjkljivosti na razpoložljive podatke, ki se uporabljajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, da se ugotovi, ali bi se morali za predvideni namen uporabljati razpoložljivi podatki oziroma ali je treba poiskati alternativne podatke.

13. člen

(Prilagoditve podatkov)

(1)

Če so pri podatkih ugotovljene pomanjkljivosti, zavarovalnice zagotovijo, da aktuarska funkcija oceni, ali se lahko kakovost podatkov ob upoštevanju njihovega namena izboljša s prilagoditvami ali dopolnitvami.

(2)

Zavarovalnice zagotavljajo, da izvajajo ustrezne ukrepe za odpravo omejitev podatkov, ki izhajajo iz izmenjave informacij s poslovnim partnerjem.

(3)

Če se uporabijo zunanji podatki, zavarovalnice zagotovijo, da so podatki skladni s standardi kakovosti podatkov iz teh smernic.

(4)

Zavarovalnice ugotovijo, ali se lahko podatki prilagodijo, da se odpravijo pomanjkljivosti, ki vplivajo na njihovo kakovost, in po potrebi določijo, katere posebne prilagoditve bi bilo treba uvesti.

(5)

Zavarovalnice zagotavljajo, da so prilagoditve omejene na raven, ki je nujno potrebna za zagotavljanje večje skladnosti z merili iz predhodnih smernic, ter da ne izkrivljajo opredelitve trendov in kakršnih koli drugih značilnosti zavarovalnih tveganj, ki jih kažejo podatki.

14. člen

(Priporočila aktuarske funkcije)

Zavarovalnice zagotovijo, da aktuarska funkcija pripravi priporočila o postopkih, ki bi se lahko izvajali za povečanje kakovosti in količine razpoložljivih podatkov, ter jih predloži upravljalnemu organu. Za izpolnitev te naloge aktuarska funkcija opredeli vire pomembnih omejitev in predlaga možne rešitve, pri tem pa upošteva njihovo učinkovitost in časovno obdobje, ki bo potrebno za njihovo izvajanje.

15. člen

(Uporaba strokovne ocene po ugotovitvi pomembnih omejitev)

Če obstajajo pomembne omejitve podatkov, ki jih ni mogoče enostavno odpraviti, zavarovalnice zagotovijo, da se za odpravo teh omejitev uporabi strokovna ocena, da se zagotovi ustrezen izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij. Netočni in nepopolni podatki ne bi smeli ovirati izračuna zavarovalno- tehničnih rezervacij.

16. člen

(Dokumentiranje omejitev podatkov)

Zavarovalnice zagotovijo, da aktuarska funkcija dokumentira omejitve podatkov in v dokumentacijo vključijo vsaj:

(a)

opis pomanjkljivosti, ki zajema njihove vzroke in sklicevanja na druge dokumente, v katerih so bile opredeljene;

(b)

povzetek pojasnila o vplivu pomanjkljivosti na izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, in sicer v kakšnem obsegu in na kakšen način vplivajo na ta postopek;

(c)

opis ukrepov, ki jih je sprejela aktuarska funkcija za odkrivanje pomanjkljivosti, ki so mu lahko priloženi drugi viri in dokumenti;

(d)

opis načina reševanja položaja v kratkem času za predvideni namen in vsa ustrezna priporočila, ki se izvedejo za izboljšanje kakovosti podatkov v prihodnosti.

17. člen

(Uporaba tržnih podatkov)

(1)

Pri vrednotenju obveznosti, ki so neposredno odvisne od razmer na finančnih trgih, ali v primerih, ko so za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij potrebni podatki iz zunanjega vira, so zavarovalnice zmožne dokazati, da so za predvideni namen zunanji podatki primernejši od notranjih podatkov. Zavarovalnice zagotovijo, da zunanji podatki tretjih oseb ali tržni podatki dopolnjujejo razpoložljive notranje podatke.

(2)

Ne glede na raven odvisnosti obveznosti od tržnih razmer ali raven kakovosti razpoložljivih notranjih podatkov zavarovalnice upoštevajo ustrezna zunanja referenčna merila, kjer je to ustrezno. Zunanji podatki so del analize, da se oceni splošna skladnost z zahtevami o kakovosti podatkov.

18. člen

(Pogoji uporabe tržnih podatkov)

(1)

Za ocenjevanje ravni točnosti, ustreznosti in popolnosti zunanjih podatkov zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija pozna in v svoji analizi upošteva zanesljivost virov informacij ter doslednost in stabilnost procesov zbiranja in objave informacij v določenem obdobju.

(2)

Poleg tega zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija upošteva vse realistične predpostavke in ustrezne metodologije, ki so se uporabile za zbiranje podatkov, vključno z vsemi prilagoditvami ali poenostavitvami neobdelanih podatkov. Če so bili zunanji podatki spremenjeni, je aktuarska funkcija seznanjena s tem, ali se te spremembe nanašajo na predpostavke ali povezane metodologije ali katere koli druge postopke v zvezi z zbiranjem zunanjih podatkov, ter to upoštevati.

(3)

Poleg tega zavarovalnice zagotavljajo, da aktuarska funkcija meri kakovost razpoložljivih podatkov v okviru analize oblikovanja rezervacij glede na razpoložljive sektorske ali tržne podatke, ki se štejejo za primerljive, in zlasti glede na zahteve iz člena 76(3) Direktive Solventnost II, če je to izvedljivo in ustrezno. Aktuarska funkcija prepozna in razume vsa pomembna odstopanja. Ta analiza bi se lahko nanašala na posebnosti posamezne homogene skupine tveganj, ki se vrednoti.

3. RAZPOREDITEV OBVEZNOSTI – SEGMENTACIJA

19. člen

(Segmentacija zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti iz pogodb o zdravstvenem zavarovanju in drugih pogodb o premoženjskem zavarovanju)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da so zavarovalne ali pozavarovalne obveznosti iz pogodb o zdravstvenem zavarovanju ali drugih pogodb o premoženjskem zavarovanju segmentirane kot posli z življenjskimi zavarovanji, kadar so take obveznosti izpostavljene biometričnim tveganjem (tj. tveganju umrljivosti, dolgoživosti, invalidnosti ali obolevnosti) in kadar skupne tehnike, ki se uporabljajo za ocenjevanje takih obveznosti, izrecno upoštevajo vedenje spremenljivk, na katerih temeljijo ta tveganja.

(2)

Če se obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja ali pozavarovanja izračunajo v skladu s pogoji iz člena 206 Direktive Solventnost II, zavarovalnice zagotavljajo, da se šteje, da se pri izvajanju teh obveznosti uporabljajo podobne tehnične osnove kot pri življenjskem zavarovanju, in da se torej te obveznosti dodelijo poslom z življenjskimi zavarovanji.

20. člen

(Sprememba segmentacije obveznosti iz premoženjskega zavarovanja ali pozavarovanja)

Zavarovalnice zagotavljajo, da se zavarovalne ali pozavarovalne obveznosti, ki so bile prvotno segmentirane kot posli s premoženjskimi zavarovanji in so bile zaradi pojava zavarovanega dogodka spremenjene v obveznosti iz življenjskega zavarovanja ali pozavarovanja, ocenijo z uporabo tehnik za življenjska zavarovanja, ki izrecno upoštevajo vedenje spremenljivk, na katerih temeljijo biometrična tveganja, ter se dodelijo ustreznim poslom z življenjskimi zavarovanji takoj, ko je dovolj informacij za oceno teh obveznosti s tehnikami za življenjska zavarovanja.

21. člen

(Ugotavljanje in ocenjevanje ustreznosti homogene skupine tveganj)

(1)

Zavarovalnice izračunavajo zavarovalno-tehnične rezervacije z uporabo homogenih skupin tveganj, da se izpeljejo predpostavke.

(2)

Homogena skupina tveganj zajema zbirko zavarovalnih polic s podobnimi značilnostmi tveganja. Pri izboru homogene skupine tveganj zavarovalnice zagotavljajo ustrezno ravnovesje med verodostojnostjo razpoložljivih podatkov, ki omogoča zanesljive statistične analize, in homogenostjo značilnosti tveganja znotraj skupine. Zavarovalnice opredelijo homogene skupine tveganj tako, da se lahko pričakuje, da bodo v določenem obdobju ostale razmeroma stabilne.

(3)

Po potrebi zavarovalnice pri izpeljavi tveganj upoštevajo tudi:

a)

politiko sklepanja zavarovanj,

b)

vzorec poravnave škodnih zahtevkov,

c)

profil tveganja imetnikov polic,

d)

lastnosti produktov, zlasti jamstev, in

e)

prihodnje ukrepe upravljanja.

(4)

Zavarovalnice zagotavljajo doslednost skladnosti homogenih skupin tveganj, ki jih uporabljajo, za oceno njihove ustreznosti, vključno z zavarovalno-tehničnimi rezervacijami in izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb.

22. člen

(Izračuni na ravni združenih polic)

Za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij in izvajanje projekcij denarnega toka zavarovalnice uporabljajo predpostavke, določene na ravni homogenih skupin tveganj, za posamezne police ali združene police, če so združene police bolj razčlenjene kot homogene skupine tveganj.

23. člen

(Razčlenjevanje zavarovalnih ali pozavarovalnih pogodb, ki krijejo več tveganj)

Če zavarovalna ali pozavarovalna pogodba krije tveganja različnih vrst poslovanja, razčlenjevanje obveznosti ni potrebno, kadar je le eno od tveganj, ki jih krije pogodba, pomembno. V takem primeru se obveznosti, povezane s pogodbo, segmentirajo glede na glavni dejavnik tveganja.

24. člen

(Razčlenjenost segmentacije)

Zavarovalnice analizirajo, ali razčlenjenost segmentacije zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti ustrezno kaže naravo tveganj. Segmentacija upošteva pravico imetnika police do udeležbe pri dobičku, opcij in jamstev, vključeno v pogodbe, ter zadevne dejavnike tveganja obveznosti.

25. člen

(Segmentacija v zvezi s premijskimi rezervacijami in škodnimi rezervacijami)

Zavarovalnice pri izboru homogenih skupin tveganj za izračun premijskih rezervacij in škodnih rezervacij upoštevajo tako naravo zavarovalnih tveganj, ki se vrednotijo skupaj, kot kakovost podatkov.

4. PREDPOSTAVKE

26. člen

(Skladnost predpostavk)

Zavarovalnice zagotavljajo skladnost predpostavk, ki se uporabljajo pri določanju zavarovalno-tehničnih rezervacij, lastnih sredstev in zahtevanega solventnostnega kapitala.

27. člen

(Pomembnost (materialnost) v okviru določanja predpostavk)

(1)

Zavarovalnice pri določanju predpostavk in uporabi strokovne ocene zlasti upoštevajo pomembnost (materialnost) vpliva uporabe predpostavk skladno z členi tega Sklepa, ki govorijo o oblikovanju predpostavk in strokovnih ocen.

(2)

Zavarovalnice ocenjujejo pomembnost ob upoštevanju kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov ter binarnih dogodkov, ekstremnih dogodkov in dogodkov, ki niso prisotni v preteklih podatkih. Zavarovalnice na splošno vrednotijo upoštevane kazalnike.

28. člen

(Izvajanje določanja predpostavk)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da se pri določanju vseh predpostavk in zlasti pri uporabi strokovne ocene, uporablja preverjen in dokumentiran postopek.

(2)

Zavarovalnice zagotavljajo, da se predpostavke pridobivajo in uporabljajo dosledno skozi čas in v celotni zavarovalnici ter da ustrezajo njihovi predvideni uporabi.

(3)

Zavarovalnice odobravajo predpostavke na položajih ustrezne strokovnosti in odgovornosti, ki ustrezajo njihovi pomembnosti, za večino materialno pomembnih predpostavk, vse do upravnega, upravljalnega ali nadzornega organa in vključno z njim.

29. člen

(Komunikacija in negotovost pri določanju predpostavk)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo, da se s postopki, povezanimi s predpostavkami in zlasti z uporabo strokovne ocene pri izbiri teh predpostavk, poskuša izrecno zmanjšati tveganje za nesporazum pri komunikaciji med vsemi različnimi vlogami, povezanimi s takimi predpostavkami.

(2)

Zavarovalnice vzpostavljajo formalni in dokumentirani postopek povratnih informacij med ponudniki in uporabniki pomembne strokovne ocene ter pridobljenih predpostavk.

(3)

Zavarovalnice prikazujejo negotovost predpostavk in povezane različice končnih rezultatov.

30. člen

(Dokumentiranje določanja predpostavk)

(1)

Zavarovalnice dokumentirajo postopek določanja predpostavk, zlasti uporabo strokovne ocene, tako da je postopek pregleden.

(2)

Zavarovalnice v dokumentacijo vključujejo pridobljene predpostavke in njihovo pomembnost, zadevne strokovnjake, predvideno uporabo ter obdobje veljavnosti.

(3)

Zavarovalnice vključujejo utemeljitev mnenja, vključno z uporabljeno informacijsko podlago, ki je dovolj podrobna, da zagotavlja preglednost predpostavk in postopka ter meril za postopek odločanja, uporabljenih za izbiro predpostavk in neupoštevanje drugih možnosti.

(4)

Zavarovalnice zagotavljajo, da uporabniki pomembnih predpostavk dobijo jasne in celovite pisne informacije o navedenih predpostavkah.

31. člen

(Preverjanje določanja predpostavk)

(1)

Zavarovalnice zagotavljajo preverjanje ustreznosti postopka za izbiro predpostavk in uporabo strokovne ocene.

(2)

Zavarovalnice zagotavljajo dokumentiranje postopka in orodij za preverjanje ustreznosti predpostavk, zlasti pa dokumentiranje uporabe strokovne ocene.

(3)

Zavarovalnice spremljajo spremembe pomembnih predpostavk zaradi novih informacij ter analizirajo in pojasnijo navedene spremembe ter odstopanja od uresničitve pomembnih predpostavk.

(4)

Kadar je izvedljivo in ustrezno, zavarovalnice uporabljajo orodja za preverjanje ustreznosti, kot je testiranje izjemnih situacij ali testiranje občutljivosti.

(5)

Zavarovalnice pregledujejo izbrane predpostavke na podlagi neodvisnega notranjega ali zunanjega strokovnega mnenja.

(6)

Zavarovalnice zaznajo pojav okoliščin, v katerih bi se predpostavke štele za napačne.

32. člen

(Modeliranje dejavnikov biometričnega tveganja)

(1)

Zavarovalnice proučujejo, ali je deterministični ali stohastični pristop ustrezen za modeliranje negotovosti dejavnikov biometričnega tveganja.

(2)

Pri ocenjevanju, ali je metoda, ki zanemarja pričakovane prihodnje spremembe dejavnikov biometričnega tveganja, sorazmerna, zlasti pri ocenjevanju napake pri rezultatu, ki je posledica uporabe metode, zavarovalnice upoštevajo trajanje obveznosti.

(3)

Zavarovalnice pri ocenjevanju zagotavljajo, da je metoda, ki predvideva, da so dejavniki biometričnega tveganja neodvisni od kakršnih koli drugih spremenljivk, sorazmerna in da se upoštevajo posebnosti dejavnikov tveganja. Za ta namen bi morala ocena ravni korelacije temeljiti na preteklih podatkih in strokovni oceni.

33. člen

(Odhodki za varovanje – hedging)

Zavarovalnice, ki uporabljajo program varovanja za zmanjševanje tveganj, pri vrednotenju zavarovalno-tehničnih rezervacij upoštevajo stroške programa varovanja. Pričakovan nastanek takih stroškov je upoštevan v načrtovanih denarnih prilivih in odlivih, ki so potrebni za poravnavo zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti.

34. člen

(Razpoložljivost tržnih podatkov)

Zavarovalnice ocenjujejo razpoložljivost relevantnih tržnih podatkov o stroških, in sicer tako, da upoštevajo reprezentativnost tržnih podatkov glede na portfelj zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti ter verodostojnost in zanesljivost podatkov.

35. člen

(Stroški, ki se upoštevajo na podlagi pogodbenih pogojev)

Zavarovalnice zagotavljajo, da se stroški, določeni s pogodbami med podjetjem in tretjimi osebami, upoštevajo na podlagi pogojev pogodbe. Provizije, ki izhajajo iz zavarovalnih pogodb, se obravnavajo na podlagi pogojev pogodb med zavarovalnico in prodajalci, stroški v zvezi s pozavarovanjem pa se upoštevajo na podlagi pogodb med zavarovalnico in njenimi pozavarovatelji.

36. člen

(Stroški upravljanja naložb)

(1)

Zavarovalnice v najboljšo oceno vključujejo upravne in trgovalne stroške, povezane z naložbami, potrebnimi za servisiranje zavarovalnih in pozavarovalnih pogodb.

(2)

Zavarovalnice naložbe upoštevajo zlasti pri produktih, katerih določila in pogoji pogodbe ali uredbe zahtevajo opredelitev naložb, povezanih s produktom (npr. večina produktov, vezanih na indeks in enoto premoženja, produktov, ki se upravljajo v omejenih skladih, in produktov, za katere se uporabljajo uskladitvene prilagoditve).

(3)

Pri drugih produktih zavarovalnice oceno temeljijo na značilnostih pogodb.

(4)

Kot poenostavitev lahko zavarovalnice upoštevajo tudi vse stroške upravljanja naložb.

(4)

Povračila stroškov upravljanja naložb, ki jih upravitelj sklada plača zavarovalnici, je treba upoštevati kot druge dohodne denarne tokove. Če se ta povračila delijo z imetniki polic ali drugimi tretjimi osebami, je treba upoštevati tudi ustrezne odhodne denarne tokove.

37. člen

(Razčlenjenost razporeditve stroškov)

Zavarovalnice stroške razporedijo v homogene skupine tveganj vsaj glede na vrsto poslovanja v skladu s segmentacijo svojih obveznosti, ki se uporablja za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij.

38. člen

(Porazdelitev režijskih stroškov)

(1)

Zavarovalnice porazdelijo in načrtujejo stroške na realističen in objektiven način, porazdelitev teh stroškov pa temelji na dolgoročnih poslovnih strategijah, nedavnih analizah poslovanja, opredelitvi ustreznih dejavnikov za nastanek stroškov in relevantnih količnikih porazdelitve stroškov.

(2)

Zavarovalnice brez poseganja v oceno sorazmernosti in v prvi odstavek tega člena presodijo o uporabi poenostavitve iz Priloge I za porazdelitev režijskih stroškov skozi čas, ki je sestavni del in priloga tega sklepa, če so izpolnjeni spodnji pogoji:

-

podjetje se osredotoča na letno obnavljajoče se posle;

-

obnovitve se morajo šteti za nov posel v skladu z omejitvami zavarovalne pogodbe;

-

škodni zahtevki se enakomerno pojavljajo v obdobju kritja.

39. člen

(Sprememba pristopa k razdelitvi režijskih stroškov)

Zavarovalnice v določenem obdobju dosledno porazdelijo režijske stroške med obstoječe in prihodnje posle ter osnovo za porazdelitev spremenijo le, če je nov pristop ustreznejši glede na trenutne razmere.

40. člen

(Skladnost stroškov z drugimi denarnimi toki)

Zavarovalnice stroške v projekciji denarnega toka porazdelijo tako, da je časovni okvir denarnih tokov stroškov skladen s časovnim okvirom drugih denarnih prilivov in odlivov, ki so potrebni za poravnavo zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.

41. člen

(Spremembe stroškov)

Zavarovalnice zagotavljajo, da so predpostavke o razvoju stroškov v določenem obdobju, vključno s prihodnjimi stroški, ki izhajajo iz zavez, sprejetih na datum vrednotenja ali pred njim, ustrezne in upoštevajo naravo vključenih stroškov. Zavarovalnice upoštevajo inflacijo v višini, ki je skladna z uporabljenimi ekonomskimi predpostavkami in upoštevanimi stroški pri drugih denarnih tokovih zavarovalne pogodbe.

42. člen

(Poenostavitve v zvezi s stroški)

(1)

Pri ocenjevanju narave, obsega in kompleksnosti tveganj, na katerih temeljijo stroški in ki se upoštevajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, zavarovalnice med drugim upoštevajo negotovost prihodnjih denarnih tokov stroškov in vsak dogodek, ki lahko spremeni znesek, pogostost in resnost denarnih tokov stroškov.

(2)

Prav tako zavarovalnice upoštevajo vrsto stroškov in stopnjo korelacije med različnimi vrstami stroškov.

(3)

Pri uporabi poenostavitve za projekcijo stroškov na podlagi modela, ki uporablja informacije o trenutnih in preteklih stroškov, vračunanih v premije za projekcijo bodočih stroškov, vračunanih v bodoče premije, vključno z inflacijo, zavarovalnice analizirajo trenutne in pretekle stroške ter pri tem med drugim upoštevajo področja, na katerih nastanejo stroški, in dejavnike, ki vplivajo na stroške. Zavarovalnice v oceno sorazmernosti vključijo analizo tega, kako so stroški povezani z velikostjo in naravo zavarovalnih portfeljev. Zavarovalnice ne uporabijo poenostavitve, če so se stroški bistveno spremenili ali če se pričakuje, da ne bodo krili vseh, temveč le del stroškov, ki so potrebni za servisiranje zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.

5. OBRAVNAVA FINANČNIH JAMSTEV IN POGODBENIH MOŽNOSTI

43. člen

(Rezervacije za vgrajene opcije)

Zavarovalnice izrecno upoštevajo zneske, ki se imetnikom polic zaračunajo v zvezi z vgrajenimi pogodbenimi opcijami.

44. člen

(Ustreznost predpostavk)

Sklep o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij

Časovnica