TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pravočasnost tožbe presojalo na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in ne na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, za kar se zavzema tožnica. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zahtevala pa je tudi, da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo in ji izplača plače za čas od 1. 1. 2015 dalje. Zmotno je prepričanje tožnice, da v konkretnem primeru določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 ni možno uporabiti, ker tožnici ni bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, in tudi ni šlo za katerega od drugih v zakonu predvidenih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 77. člena ZDR-1. Sodna praksa je določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 razlagala tako, da je tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 potrebno vložiti tudi v primerih, ko pogodba o zaposlitvi sicer ni prenehala na enega od načinov iz 77. člena ZDR-1, kljub temu pa je delovno razmerje dejansko prenehalo in delavec glede tega ni mogel biti v nobenem dvomu.