TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pogoj za uvedbo postopka odmere davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je ugotovljeno nesorazmerje med porabo sredstev in višino napovedanih dohodkov. Pred uvedbo postopka sme davčni organ pozvati davčnega zavezanca, da predloži podatke o svojem premoženju ali njegovih delih. Tožnikovo stališče, da je začetek inšpekcijskega nadzora pogojen šele z ugotovljenim nesorazmerjem med vrednostjo njegovega premoženja v začetku in na koncu obdobja, tako ni pravilno.

Z uporabo petega odstavka 68. člena ZDavP-2 za obdobja pred njegovo uveljavitvijo načelo prepovedi retroaktivne uporabe zakona ni kršeno.

Davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Zakon torej določa vse elemente, ki vplivajo na višino davčne osnove.

Metoda cenitve ni predpisana. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa resničnemu dejanskemu stanju, zato davčni organ metodo cenitve izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

Tožbeno stališče, da poraba sredstev za zasebne namene v zakonu ni opredeljena, ne drži. Razlaga davčnega organa, da so to sredstva, ki ne povečujejo premoženja ali ne zmanjšujejo obveznosti, namreč izhaja iz jezikovne in logične razlage zakona, po katerem se poraba sredstev v celoti upošteva, kolikor se ne odraža kot vir ugotovljenega povečanja premoženja ali zmanjšanja obveznosti iz naslova njegovega pridobivanja.

Z oceno ugotovljena davčna osnova se zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja. Verjetna izkazanost zatrjevanih dejstev pri tem ni dovolj.