TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi mogoče več izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe. Prav to poskuša tožena stranka s pritožbo, s katero želi celovito obravnavati zadevo. Glede na pasivnost tožene stranke sodišče prve stopnje o možnosti ali nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni moglo odločati, saj tožnik takšnega predloga v tožbi ni podal, sodišče samo pa tudi ni moglo ugotoviti interesov obeh strank, kot to določa 1. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je sploh mogoče nadaljevanje delovnega razmerja.