Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 (ReNPK0811)

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se niso spremenili le horizonti, pač pa tudi temelji za načelni pogovor o razvijanju institucionaliziranih in neinstitucionaliziranih oblik kulturnih dejavnosti na Slovenskem. Enako velja tudi za obravnavo tistega, kar tako rekoč samoumevno povezujemo z lastno kulturno tradicijo, to pa je nacionalna samobitnost. Globalizacijski izziv spreminja naše razumevanje identitet tako na skupnostni kot na individualni ravni. Hkrati pa smo postavljeni pred vprašanje, kako in s kakšno kulturo stopamo ob začetku enaindvajsetega stoletja v prihodnost.

Tako ne preseneča, da se je vprašanje nacionalne identitete na Slovenskem široko odprlo prav v času, ko smo kot narod in država dosegli najvišjo zgodovinsko potrditev in ko se nam na prvi pogled nikakor ni treba bati za prihodnost. Slovenski jezik, recimo, še nikoli ni bil deležen take uradne veljave kakor danes, pa vendar se resno opozarja na njegovo ogroženost in se iščejo načini za njegovo »ohranjanje«. Slovenska kultura se vse bolj mednarodno uveljavlja, po drugi strani pa se javljajo zahteve po zaščiti »domače kulturne ustvarjalnosti«. Težave se kažejo tudi kar zadeva možnosti institucionalizacije novih kulturnih vsebin. Številne kulturne ustanove opozarjajo, da je zaradi slabega gmotnega položaja lahko ogroženo njihovo kulturno poslanstvo. Glede trženja kulturnih dobrin je ovira majhnost slovenskega trga. Obenem se vse bolj zavedamo, da kultura, ki zaradi pretirane komercializacije razvodeni v golo poslovanje in pogon, preneha biti vir oblikovanja smisla humanosti, kar naposled bistveno oslabi tudi človeka samega. Nemara smo danes priča taki oslabitvi, toda sami v tem smislu ne bi smeli zatajevati kulture. Prav to pa je v trenutku, ko se opredeljujejo smernice za urejanje področja kulturnih dejavnosti v prihodnosti, še najpomembnejše. Ni dovolj kazati »v smeri Evrope« in ponavljati fraze o »odpiranju Slovenije v Evropo«. Določiti moramo svoj način odprtosti, v katerem se vselej izročamo in sporočamo tudi drugim.

Zato ni dovolj, da na Slovenskem samo poudarjamo pomen kulturne različnosti. Razlike se morajo tudi svobodno izražati kot razlike, kar terja, da se kultura sama koncipira kot odprt pogovor o možnosti sporazumevanja in srečevanja. Seveda ne moremo pričakovati, da bo kultura v odpiranju pogovora že sama po sebi preprečevala ločevanja ideološke, politične, etnične, religiozne in druge provenience. Je pa kultura vsekakor temeljni način sodelovanja v svetu s tem, da ga ustvarja. Tako izhodišče sistemskega urejanja možnosti za razvoj kulturnih dejavnosti v Sloveniji se samo po sebi nujno nadaljuje v stališče, da je kulturna ustvarjalnost, ki vključuje tudi osmišljanje in vrednotenje, izrazito individualna. Toliko bolj je treba premisliti relevantnost mere individualnosti v času napredujočega pomasovljenja kulture, ki njeno identitetno vlogo nadomešča z identifikacijsko.

Kultura lahko iz lastne spodbude pokaže na omejenost vsakršnega nadevanja vlog, ki tako ali drugače postavlja meje ustvarjalnosti. Prav zaradi upoštevanja mere individualnosti in obče posredljivosti kulturne ustvarjalnosti ni dovolj, da razumevanje identitete, tako kadar gre za njeno kulturno pogojenost kot za pogojevanje, zamejujemo zgolj na etnični ravni. Preko etničnih meja, a s spoštovanjem do njih, se danes odpira etični problem identitete, ki je povezan z načinom, kako si skupaj delimo svet. Tudi etnični-ljudski ravni kulture moramo seveda priznavati njeno svetno relevantnost in jo temu primerno ohranjati. Vendar je ne smemo zamenjevati z zgodovinsko ravnijo, ki zadeva narodno identiteto kot že ozaveščeno identiteto. Spet drugačna od narodne zavesti je nacionalna identiteta, katere smisel tudi po vzpostavitvi slovenske državnosti še naprej ostaja odprt, tako kar zadeva našo zgodovino kot prihodnost, ki jo sodoločata evropski in globalizacijski vidik.

Globalizacija je sama v sebi protisloven proces, ki po eni strani pospešuje družbeni in kulturni napredek, po drugi pa tudi nazadovanje, vse do možnosti dehumanizacije. Evropska interkulturna izkušnja priznavanja različnosti in sprejemanja drugačnosti lahko bistveno prispeva k humanejšemu globalnemu razvoju ter odpira nove perspektive kulturne ustvarjalnosti.

Kolikor »nacionalno« v krizi identitet prevzame zgolj identifikacijsko formo, obstaja nevarnost, da izgubimo formo samo in pristanemo na uniformacijo kulturnih razlik kakor tudi kulture kot razlike. To narekuje drugačno odgovornost pri razumevanju nacionalne identitete. »Nacionalno« danes ni zgolj zgodovinski subjekt niti zgolj objekt zgodovine, marveč se dojema predvsem kot smiselni projekt, se pravi kot možnost sistemske projekcije v kompleksni globalni dejanskosti. »Identiteta« se projekcijsko oblikuje kot sinteza ciljev in smotrov, kjer je odločilno predvsem vzajemno navezovanje gospodarskih in kulturnih dejavnikov.

Na Slovenskem prepogosto vztrajamo pri pojmovanjih kulture, ki so se oblikovala v času prebujanja narodov, po drugi strani pa z vidika prioritet družbenega razvoja še ni bil dorečen pomen investicij v kulturne dejavnosti za našo prihodnost. Pri tem je treba poudariti, da kulturna ustvarjalnost ni omejena na aktualne pogoje trga, njen čas in prostor se nam posreduje v mnogoterih vidikih, ki jih ne moremo poljubno odmišljati, če nočemo pri tem odmisliti tudi samih sebe.

Prav zato je naposled primerno opozoriti tudi na odnos do narave, ki je tudi kulturno sopogojen. Naravo smo oblikovali in naseljevali po naših potrebah, v našem času pa se soočamo s procesom razseljevanja narave in sosledno njene dekulturalizacije. Hkrati se brezobzirno širi njeno izrabljanje in izčrpavanje, tako da je ponižana v materialni resurs. Odnos do narave izpoveduje smisel humanosti v isti meri kot razmerje do kulture.

Nacionalna kulturna politika bo ohranjala in razvijala možnosti za svobodno umetniško ustvarjanje, razširjanje kulturnih dobrin ter za njihovo varovanje. S kulturo v njenih različnih oblikah se danes ukvarja vedno več ljudi, bodisi njeni ustvarjalci ali zainteresirani sprejemniki in posredniki. To je neodtujljiva pravica vseh državljanov, izhajajoča iz 59. člena Ustave RS, pa tudi iz 27. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Nacionalna kulturna politika mora to pravico udejanjati – pri čemer pa sega širše in je državno jamstvo posamezniku, da se lahko svobodno in neovirano ukvarja s kulturno ustvarjalnostjo in da ima tudi svoboden dostop do njene ponudbe oziroma do informiranja, posredovanja. Ta pravica, ob povedanem, zajema tudi pravico do lastne identitete, do lastnega jezika in izobraževanja, pa tudi do kulturne dediščine: posameznik, ki se identificira z dediščino prostora, v katerem živi, to dediščino lahko prepoznava in razume kot del svoje identitete na ravni ožje skupnosti, naroda ipd. Posebna pozornost države mora biti skladno z ustavo posvečena udejanjanju kulturnih pravic narodnih skupnosti, romske etnične skupnosti, pripadnikov različnih manjšinskih etničnih skupin in priseljencev ter otrok. Pravica do kulture mora biti priznana tudi različnim in obrobnim skupinam, ki jim je država v skladu z zakonodajo dolžna omogočiti kulturno udejstvovanje in povezovanje, po potrebi tudi v njihovem jeziku. Na tej točki se to načelo združuje z načelom strpnosti in samoumevno pomeni sprejemanje drugačnih kulturnih tradicij in identitet tako, da se razlike ne zaostrujejo, ampak izostrujejo. Kulturna politika je zato pravico do kulture dolžna varovati, ohranjati in razvijati. Po drugi strani se mora zavzemati tudi za spoštovanje statusa ustvarjalca, ki ima pravico do neodvisnega, svoji viziji ustreznega oblikovanja umetniškega dela; zavedati se je treba, da njegove umetniške stvaritve ni mogoče tehtati z merili sodne prakse, saj je njeno resničnost mogoče ugledati med presojo, ki temelji na duhovni in estetski teži, oblikovni dognanosti in socialno-moralni učinkovitosti avtorjevega dela.

Posebno pereče je udejanjanje te pravice pri invalidih. Načrtno si bo treba prizadevati, da bodo lahko uresničevali svojo ustvarjalnost, prav tako pa tudi, da jim bo čim prej omogočen dostop do vseh kulturnih ustanov, do kulturnih programov in projektov. V ta namen bo potrebno bolj načrtovano in bolj dejavno ozaveščanje zaposlenih v omenjenih ustanovah o potrebah invalidov. Slednje bi to lahko bolj učinkovito uresničevale z načrtovanjem konkretnih zadevnih ukrepov v naslednjih letih. Posebne potrebe invalidov bo treba upoštevati tudi v vseh spremembah zakonov in podzakonskih aktov za področje kulture. Navsezadnje bodo vse izboljšave v zvezi z dostopnostjo kulturnih ustanov in vsebin za to družbeno skupino prebivalstva v prid tudi starejšim, kar glede na staranje prebivalstva tudi v Sloveniji ni zanemarljivo. Zato naj kulturni producenti, vsak na svojem področju, izoblikujejo strategijo dostopnosti do kulturne ponudbe.

Kultura v povezujoči se Evropi je sicer ena od bistvenih sestavin njene identitete, vendar ni enotna; sestavlja jo mozaik tradicij in umetnosti njenih posamičnih držav in narodov. V tem položaju ostaja, ne glede na številne razprave o njenem prihodnjem razvoju in naravi, saj jo bistveno opredeljujejo njene zgodovinske korenine in okolja posameznih članic. Sicer na ravni Evropske unije obstajajo nekatere skupne regulative, toda kultura je v pristojnosti držav članic. Regulative zadevajo predvsem avdiovizualno področje, deloma tudi kulturno dediščino, vendar načelno ne predstavljajo strategije »talilnega lonca« evropskih kultur. Nevmešavanje Evropske unije v kulturne politike članic je glavno vodilo Unije, utemeljeno pa je na spoštovanju do kulturne raznolikosti. V praksi so se pokazale tudi nekatere slabe strani tovrstne obravnave, saj je bila kultura v okviru te politike odrinjena na obrobje, kljub določilu 151. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske unije, ki med drugim navaja, naj se kulturna razsežnost upošteva tudi v okviru drugih politik in ukrepov Evropske unije. A prav v okviru teh politik prihaja do posamičnih unifikacijskih pritiskov na kulturno raznolikost.

Poleg omenjenega pa v Evropske unije obstaja več instrumentov za spodbujanje vrste kulturnih dejavnosti in programov (Kultura, Media 2007, Evropsko državljanstvo, Vseživljenjsko izobraževanje, e-vsebine). Gre za finančne vire iz kohezijske politike Evropske unije, iz katerih pod določenimi pogoji, kot je participacija domačih finančnih sredstev, lahko črpajo nosilci kulturni projektov. Njihova realizacija lahko posredno vpliva na razvoj doma in obenem v Evropske uniji. Ta vpliv je zaradi tesne vpetosti kulture v vse sestavine življenja zaznaven v njegovih večstranskih učinkih na socialno okolje in prek kulturnih industrij na nacionalna gospodarstva. Prav tako dobiva tudi osrednjo vlogo pri oblikovanju zametkov skupne identitete evropskega duhovnega prostora.

Zaradi kvantitativnih dokazov o velikem vplivu kulture na gospodarsko rast in zaposlovanje v okviru Evropske unije ter čedalje jasnejšega zavedanja o socialni in politični vlogi kulture so bili na ravni Unije v preteklih letih sprejeti tudi številni dokumenti, ki zadevajo kulturo. Zadnji, ki poudarja pomen kulture za gospodarstvo, so Zaključki Evropskega sveta (marec 2007), ki posebej opozarjajo na pomen majhnih in srednje velikih podjetij na področju kulturnih in kreativnih sektorjev, nastajata pa še dve pomembni besedili, ki kulturo umeščata med najpomembnejše dejavnike razvoja oziroma jo imata za temeljno prvino evropske integracije.

Opirajoč se na ta strateška besedila in kohezijske sklade Evropske unije, se mora nacionalna kulturna politika čedalje aktivneje vključevati v programsko obdobje v okviru kohezijske politike Evropske unije 2007–2013, hkrati pa v razvojno politiko Slovenije (Strategija razvoja Slovenije 2007–2013). V ta namen bo treba podpreti projekte za večjo izrabo kulturnih razvojnih potencialov, ki jih prinašajo revitalizacija kulturnih spomenikov, obnova javne kulturne infrastrukture za kulturno in turistično (p)oživitev mest, razvoj podeželja ter za nastanek novih delovnih mest. Prav tako naj bo podpora namenjena digitalizaciji ter spodbujanju kulturne ustvarjalnosti z namenom zagotavljanja socialne vključenosti, mobilizacije in zaposlovanja posebnih ranljivih skupin ter čezmejnemu in medregionalnemu sodelovanju. Podlaga za tovrstne dejavnosti, ki so osnova za vključevanje kulture v sonaravni, k čim trajnejšemu učinku usmerjeni razvoj, so na državni ravni različni dokumenti, poleg že omenjene Strategije razvoja Slovenije tudi Nacionalni strateški referenčni okvir 2007–2013, Nacionalni program razvoja podeželja 2007–2013, Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007–2013, Operativni program razvoja človeških virov 2007–2013. Ti domači programi so izhodišče za vključevanje razvojnih kulturnih projektov v evropske programske dokumente za pridobivanje sredstev iz skladov Evropske unije. Vse to kulturni politiki odpira nove poti in omogoča kulturi, da si pridobi svoje mesto v središču slovenskega razvojnega zemljevida, seveda v sinergijskem povezovanju z izobraževanjem, znanostjo in gospodarstvom. V tem srednjeročnem obdobju naj te možnosti kar najbolje izrablja, in sicer kot spodbudo domači ustvarjalnosti.

Kulturna industrija tudi v Sloveniji vedno bolj postaja vseobvladujoči vir oziroma aparat tako imenovane kulturne produkcije. Vendar ni brez nevarnosti za kulturo. Po eni od teorij je kulturna industrija glavni dejavnik pri spreminjanju nekoč avtonomne umetnosti v tržno blago, s čimer sta v njej tudi ugasnila potencialni kritični naboj in pristnost, vrednostni sistem njenih izdelkov pa oblikuje trg, ki je po eni strani sredstvo za širitev in afirmacijo umetniške produkcije, po drugi pa jamstvo za njeno potrebnost, ki se kaže v menjalni vrednosti/koristnosti umetniških izdelkov.Kakor je torej kulturna industrija s tega vidika sporna – komercializacija kot eden njenih učinkov je zgled za to –, pa si kulturnega obratovanja brez nje ni moč predstavljati. Prinesla je izjemne tehnološke možnosti za dostop do umetnosti in kulture, za izobraževanje in razvoj ter s tem tudi gospodarsko rast. Še več, kulturna industrija je lahko gonilna sila tehnoloških inovacij. Njen razvoj spodbuja samozaposlovanje in nastajanje majhnih ter srednje velikih podjetij.

V Sloveniji je vloga kulturnega in kreativnega sektorja v omenjenem smislu prezrta. Za mnoge je kulturna ustvarjalnost stvar omike oziroma kakovostnega preživljanja prostega časa. Taka stališča vodijo k prepričanju, da sta ustvarjanje in kultura marginalni v gospodarskem smislu ter tako omejeni na javno financiranje (v breme davkoplačevalcev). Vse bolj pa je očitno, da sodobna tehnologija tudi kulturni sferi prinaša nove načine predstavitve in tudi produkcije kulturnih dobrin oziroma stvaritev, ki privlačijo porabnike.

Kulturna politika bo omogočala produkcijo kulturnih vsebin, ki so v javnem interesu, z javnimi sredstvi, obenem pa bo spodbujala ustvarjalce k iskanju dodatnih produkcijskih virov na trgu. Sem sodi npr. javno zasebno partnerstvo, in sicer tako pri prenovi kulturne dediščine kot na področju žive umetnosti, kulturne industrije in spremnih storitvenih dejavnosti v kulturi. Z ničimer ne bo omejevala produkcije kulturnih vsebin, ki v celoti temeljijo na tržnih virih. Trg postaja vse bolj odločujoč dejavnik kulturnega življenja in ustvarjanja. Pri teh procesih bo kulturna politika zavarovala in podprla slovensko ustvarjalnost ter ustvarjalce, pri čemer pa ne bo šlo za odvračanje ustanov in skupin od trga, tudi tistih ne, ki bodo subvencionirane; z različnimi ukrepi si bo prizadevala stimulirati zasebne vlagatelje v živo umetnost in kulturo. Kajti zgolj trg načeloma ne spodbuja kvalitete, praviloma tudi ne kreativnega iskanja in eksperimentiranja, ki sta za umetnost in drugo ustvarjalnost izjemnega pomena. Kulturna politika bo v času, ko komercializem vse bolj ogroža snovanje zahtevnih umetniških programov, prisluhnila ravno potrebi po gmotno neovirani izvedbi teh programov. Podpirala bo konkurenčnost med ustanovami, stimulirala bo tudi ustanove s tržno uspešnimi programi, ki pa hkrati ne bodo zniževale ravni svoje ustvarjalnosti. Odprtost trga vključuje tudi pretok ustvarjalcev, kar pomeni, da jim kulturna politika ne bo zapirala vrat, vendar jim bo status tujca za bivanje in delo v Sloveniji podeljevala glede na potrebe in možnosti. Posebno vprašanje je vpliv sodobne globalne industrije zabave na slovenski trg. Visoka tuja kultura, od literature, gledališča, plesa, glasbe do filozofije in humanistike, že vrsto let močno vpliva na razvoj slovenske kulture, a prodor te kulture je v skladu z odpiranjem slovenske kulture navzven. Drugače je z globalno industrijo zabave, ki osvaja zlasti življenjski svet mlade populacije. Kulturna politika ne namerava omejevati te ponudbe, lahko pa s svojimi programi izobraževanja pomaga vrednotiti njene učinke, če in kadar so posledica zgolj konfekcijske, komercialne ponudbe producentov.

Kulturna politika pojmuje e-kulturo oziroma digitalne kulturne vsebine kot eno od najpomembnejših splošnih prioritet, ki naj prežema – horizontalno prepleta – celotno kulturno sfero. Razumeti jo je treba kot vključevanje informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovne procese ustvarjanja, shranjevanja, razširjanja, predstavljanja javnosti, zaščite in ponovne uporabe digitalnih kulturnih vsebin tako pri neposrednih ustvarjalcih kulturnih dobrin kot tudi v knjižnicah, muzejih, galerijah, arhivih, medijih ter drugih kulturnih institucijah.

Digitalizacija, digitalne vsebine, digitalne storitve in javna dostopnost na področju kulture, medijev in kulturne dediščine niso bistvenega pomena le za trženje omenjenih in z njimi povezanih področij kreativne industrije in turističnega gospodarstva, temveč pomenijo tudi osnovo za neposredno uporabo digitalnih kulturnih vsebin v procesih izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja in raziskovanja. Digitalne kulturne vsebine so eden od najučinkovitejših instrumentov za dvig prepoznavnosti in konkurenčnosti Slovenije in njenega gospodarstva kot celote. V tej luči kulturna industrija nima negativnih učinkov, nasprotno, lahko bo opora umetnosti.

Javni interes na področju e-kulture zajema razvoj izvirnih in prevedenih računalniških orodij (z ukazi v slovenščini) široko dostopnost digitalnih kulturnih vsebin kot osnove za prepoznavnost Slovenije v svetu, za ustvarjanje dodane vrednosti na področju kulture in z njo povezanih kulturnih industrij ter kot prispevek k ustvarjalnosti za večjo kakovost življenja.

Splošno nalogo prestrukturiranja in povečanja učinkovitosti kulturnih ustanov bo lažje doseči tako, da bodo te institucije prevzele vlogo nosilcev e-kulture. Za prestrukturiranje pa so potrebna začetna vlaganja v informacijsko-komunikacijsko tehnologijo in digitalizacijo. Tako bo Slovenija tudi izpolnila naloge, ki nam jih zastavlja Evropska unija. Predvsem gre za strategijo i2010 – Evropska informacijska družba 2010 za pospeševanje gospodarske rasti in zaposlovanja v informacijski družbi, ki med vodilne razvojne pobude uvršča tudi digitalne knjižnice, muzeje, arhive ter drugo kulturo in ki naj omogoči dostop do multimedijev ter večjezične evropske dediščine vsem ljudem.

Kulturna politika bo morala dosledno slediti sklepom Sveta Evropske unije (na primer zadnjemu sklepu št. 12352/06 oziroma 14466/06) z natančno določenimi roki v zvezi z digitalizacijo, spletno dostopnostjo kulturnih vsebin in digitalnim arhiviranjem. Sklep Sveta Evropske unije zahteva od držav članic pripravo nacionalnih strategij in večletnih finančnih načrtov za shranjevanje, digitalizacijo, dolgoročno hranjenje digitalnih kulturnih vsebin, seznanjanje javnosti z njimi, izobraževanje o njih ter usposabljanje na tem področju.

Slovenija bo leta 2012 izvedla projekt Evropske unije Evropska prestolnica kulture. Obdobje 2008–2011 bo najpomembnejše pri snovanju programa in vzpostavljanju potrebne infrastrukture za ta kulturni projekt, ki je v dosedanji zgodovini slovenske države nesporno vsebinsko najobsežnejši in finančno najzahtevnejši. Investicije v kulturno infrastrukturo morajo izpolnjevati zahteve glede usklajenosti med stroški in koristmi in v celoti upoštevati porazdelitev finančnih bremen med državo, samoupravnimi lokalnimi skupnostmi in zasebnim sektorjem v takšnem razmerju, da državna sredstva ne presežejo višine, določene s predpisi o financiranju občin (in pokrajin). Investicije se bodo začele leta 2008 in se morajo končati leta 2011, da bodo leta 2012 na voljo za vsebine. Zaradi zahtevnosti, obsežnosti in pomembnosti tega projekta je pri njegovem uresničevanju nujno potrebno sodelovanje predvsem med Ministrstvom za kulturo in Službo Vlade Republike Slovenije za razvoj, Službo Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Ministrstvom za okolje in prostor, Ministrstvom za gospodarstvo, Ministrstvom za promet, Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Ministrstvom za šolstvo in šport.

Začetek priprav na Evropsko prestolnico kulture 2012 se ujema z Evropskim letom medkulturnega dialoga 2008, ki ga je »lansirala« Evropska komisija. Evropsko leto medkulturnega dialoga bo zlasti namenjeno krepitvi zavesti evropskih državljanov o pomembnosti medkulturnega dialoga, opredelitvi in razširjanju najboljših praks v tem dialogu, krepitvi sodelovanja med izvajalci (na vseh ravneh) medkulturnega dialoga in pospeševanju politike evropskega sosedstva.

V smislu priprave na programski del Evropske prestolnice kulture 2012 je treba obdobje med letoma 2008 in 2011 izkoristiti za horizontalno in vertikalno povezavo med izvajalci kulturnih dejavnosti, pri čemer je horizontalno povezovanje mreženje med sorodnimi organizacijami in ustanovami, kot so denimo mreža multimedijskih središč po Slovenije, mreža knjižnic, muzejev, galerij, glasbenih festivalov ipd., vertikalno pa vsebinsko povezovanje posameznih področij, programov, ki se dopolnjujejo in do skupnih rezultatov prihajajo sinergijsko, ter projektov, ki se izvajajo v medsedbojnem sodelovanju raznih producentov. Nastajajoče kulturne programe je tako treba povezati tudi z izobraževanjem in znanostjo, s turizmom, športom in še nekaterimi področji. Razmerje med državnimi, pokrajinskimi, občinskimi in zasebnimi viri za pripravo in izvedbo programov Evropske prestolnice kulture 2012 (vključno s promocijo) bo, če izvzamemo neposredno finančno podporo Evropske komisije, uravnano tako, da bo država zagotovila največ do 40 odstotkov programskih stroškov, preostali del pa bodo prispevali preostali partnerji, pri čemer celoten znesek ne bo presegel 50 milijonov eurov.

V programe Evropske prestolnice kulture 2012 je treba vključiti najrazličnejše segmente populacije, tudi ranljive skupine, torej tudi skupine s posebnimi potrebami, in vse starostne skupine ter vse sloje prebivalstva, od mestnega do kmečkega življa, saj na primer Slovenija po funkcionalni in digitalni pismenosti še vedno zaostaja za Evropo.

Med letoma 2009 in 2011 bo moral prijavitelj stopnjevati promocijske dejavnosti in tudi prireditve v smeri Evropske prestolnice kulture 2012 ter se nenehno pojavljati tudi v tujini na drugih kulturnih prireditvah, dokler ne bomo leta 2012 začeli izvajati programa Evropske prestolnice kulture 2012. Za promocijo Evropske prestolnice kulture 2012 bo treba izkoristiti vse primerne mednarodne dogodke (na primer olimpijske igre) ter premisliti o možnosti in smiselnosti povezav s sorodnimi prireditvami po svetu.

Da bi vzpostavili boljše razmere za produkcijo umetnosti in za kulturne dejavnosti v celoti, sta potrebni reforma javnega sektorja in celostna rešitev statusa samozaposlenih ustvarjalcev na področju kulture. Tudi zanje je treba ustvariti možnosti za učinkovito kulturno ustvarjalnost/produkcijo umetnosti in za učinkovite javne zavode. Gre za občutljiv proces, zato naj se leta 2008 pod okriljem Ministrstva za kulturo ustanovi posebna komisija, sestavljena iz predstavnikov Ministrstva za kulturo, Ministrstva za javno upravo ter Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, v njej pa naj sodelujejo tudi predstavniki izvajalskih organizacij, kulturniki in samozaposleni v kulturi. Komisija naj do leta 2010 oblikuje predlog reforme in upošteva tudi reševanje problematike nevladnega sektorja, pri čemer naj predvidi varovalne ukrepe, s katerimi bo zavarovala skupine, na katere bi reforma utegnila vplivati z zmanjšanjem socialne varnosti, ter predloge na področju delovanja nevladnega sektorja in gospodarskih družb, ki izvajajo kulturne storitve in zagotavljajo kulturne vsebine, ki so v javnem interesu. Pomemben del reformnih ukrepov naj bo posvečen hitrejšemu in učinkovitejšemu uveljavljanju mladih, ki se kot umetniki, producenti, strokovnjaki ali člani tehničnih služb šele vključujejo v kulturne dejavnosti.

Ustanovitev pokrajin in prenos pristojnosti nanje bosta nedvomno precej prispevala k preobrazbi javnega sektorja tudi na področju kulture. Kulturna politika mora poskrbeti, da bo ta prenos izveden tako, da ne bo poslabšal položaja javnih zavodov, čeprav se lahko zgodi, da bo posledica teh premikov tudi njihovo združevanje ali statusno preoblikovanje v fleksibilnejše statusne oblike. Kljub prenosu pristojnosti ustanoviteljstva in financiranja na pokrajine in združitvi pristojnosti ustanoviteljstva in financiranja pri občinskih javnih zavodih, katerih osnovno dejavnost sedaj pretežno zagotavlja državni proračun, pa bo še naprej naloga državne kulturne politike, da bo spodbujala vrhunske programe in projekte izvajalcev kulturnih programov, ne glede na njihov status ali ustanoviteljstvo. Kulturna politika bo podpirala statusno preoblikovanje izvajalcev kulturnih programov, če bo s tem zagotovljena njihova večja prilagodljivost kulturnim potrebam in posebnostim kulturne produkcije, če bo njihovo delovanje prijaznejše za uporabnike in če bo tako mogoče doseči ugodnejše razmerje med sredstvi, potrebnimi za splošne obratovalne stroške, in sredstvi za izvedbo programov oziroma projektov. Posebna skrb kulturne politike pa bo namenjena povezovanju izvajalcev kulturnih programov in projektov v mreže, združenja in druge oblike povezav, ki je namenjeno izboljšanju storitev, boljši promociji in prenosu dobrih praks tudi k tistim udeležencem, ki sicer ne bi zlahka dosegli večje kakovosti.

Veljavnost Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi se izteče v letu 2008. Čeprav se njegove določbe od leta 1998 nikoli niso v celoti uresničevale, je s sredstvi, ki so se za programe zagotavljala iz državnega proračuna, bilo mogoče postopoma sofinancirati obnovo kulturnih spomenikov, urejati prostorske razmere za javne zavode, ohranjati doseženo stopnje ljubiteljskih dejavnosti, spodbujati kulturniške mreže na področju založništva in kinematografije ter približati delovanje splošnih knjižnic mednarodnim standardom. V nekaj zadnjih letih je bilo za te programe mogoče porabiti nekaj več sredstev in ob drugem dokončati gradnjo nekaterih knjižnic, obnoviti spomenike in izboljšati prostorske razmere za delo kulturnih društev, čeprav obseg teh sredstev niti v zadnjem letu ni zajel polovice finančnih virov, ki jih je predvideval zakon, saj občine niso mogle zagotoviti svoje finančne soudeležbe pri izvedbi projektov. Kljub temu učinki zakona nikakor niso bili zanemarljivi. Zato si bo kulturna politika prizadevala, da se veljavnost Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi podaljša za naslednjih pet let (2009–2013) vsaj v obsegu, ki bo zagotovil dokončanje projektov, kot jih predvideva zakon.

Naloge kulturne politike v naslednjih letih:

Reševati bo treba problematiko, ki zadeva neizenačenost registra nepremične kulturne dediščine, saj ta neizenačenost otežuje izdelavo enotne strategije celostnega ohranjanja od vključevanja dediščine v razvojne programe, v prostorsko načrtovanje in programe in projekte obnove, do oživljanja spomenikov in spomeniških območij.

Razviti bo treba strategijo varstva nepremične in z njo povezane premične in nesnovne kulturne dediščine, s povezovanjem delovanja ustanov za varstvo dediščine (zavodov in muzejev). V tem pogledu je še posebej pomembno vključevanje projektov s področja varstva kulturne dediščine v razvojne programe na ravni države, pokrajin in občin in posledično v ustrezne prostorske ureditve, vključno s sistematično prenovo spomeniških območij.

Naloge kulturne politike v naslednjih letih:

V vsakem od javnih zavodov bo treba določiti obseg posameznih nalog državne javne službe, ki se financira iz državnega proračuna. Na podlagi poslanstva muzeja, števila inventariziranega in urejenega gradiva, potreb po zagotavljanju dostopnosti javnosti do premične kulturne dediščine ter drugih informacij v skladu s strateškim načrtom javnega zavoda bo treba določiti okvir za financiranje posameznih nalog državne javne službe iz državnega proračuna.

Vedno znova si bo treba prizadevati tudi za izboljšanje dostopnosti do muzejskih zbirk in informacij v zvezi s predmeti premične kulturne dediščine najširšemu krogu obiskovalcev. S povečanjem dostopnosti celovitih informacij o premični kulturni dediščini in s predstavitvijo predmetov premične kulturne dediščine bo treba uveljavljati indentifikacijski in vzgojni potencial ter odpiranje medijskega prostora (medinstitucionalno povezovanje pri pripravi in izvedbi projektov z možnostjo mednarodne promocije slovenske kulturne dediščine ter pripravljati in realizirati medinstitucionalne razstavne projekte z možnostjo gostovanj v evropskem kulturnem prostoru). Za izvedbo teh nalog ter ohranjanje pomembnih obstoječih programov bo treba zagotoviti primeren obseg proračunskih sredstev.