TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Toženka je pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji tako ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. Zaradi izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožniku ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se ne strinja.

Glede tožnikovih navedb o preganjanju zaradi narodnosti sodišče meni, da ne zadošča zgolj hipotetična možnost, da bi nekdo lahko bil podvržen preganjanju zato, ker je določene narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja konkretno izkazana. Prosilec mora torej navesti konkretne okoliščine, ki realno in individualno utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, oziroma konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je določene narodnosti.

Razlog za priznanje statusa begunca je podan, če nekomu grozi pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja. Vendar se je v konkretnem primeru toženka postavila na stališče, da zaradi kontradiktornosti ne sledi tožnikovim navedbam, da je sploh dobil vpoklic, da se mora javiti v vojsko, in iz tega razloga tožniku ni priznala statusa begunca. Pri tem je dovolj podrobno pojasnila, zakaj ni mogla slediti tožnikovim navedbam o vpoklicu v vojsko, in po mnenju sodišča tudi upoštevala vse vidike ocene verodostojnosti.

Toženka vseh svojih zaključkov sicer tožniku ni posebej predočila pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar zaradi tega še ne gre za kršitev 9. člena ZUP. Tožnik, ki je pred izdajo odločbe podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, je bil na osebnem razgovoru in mu je torej bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ugotovitve, za katere tožnik v tožbi navaja, da z njimi ni bil soočen, pa so stvar dokazne ocene, ki jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi.