Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 184. člena in prve povedi četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika

997. Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 184. člena in prve povedi četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika

Številka: U-I-100/21-28

Datum: 14. 3. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Kopru in z zahtevami Višjega sodišča v Kopru, na seji 14. marca 2024

Tretji odstavek 184. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 22/19 in 5/23) se razveljavi v delu, ki določa, da se v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo), celotna določena preživnina ali družinska pokojnina nakaže na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede zastopanja pri odprtju posebnega računa in razpolaganja s posebnim otrokovim računom ter postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu.

Prva poved četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika se razveljavi v delu, ki določa, da je v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, skrbnik tisti, ki nakaže razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, v proračun, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu.

Do drugačne zakonske ureditve se v primeru, ko sodišče šele odloča o namestitvi otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, odločitev iz:

1. točke izreka izvrši tako, da je sodišče dolžno le ugotoviti, koliko znaša celotna preživninska obveznost vsakega od staršev za otroka;

2. točke izreka izvrši tako, da sodišče staršem oziroma vsakemu od staršev naloži, da nakažeta razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, v proračun, če ugotovljeni skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov omenjenih materialnih stroškov, ter da sodišče pristojnemu centru za socialno delo naloži, da obvesti starše o morebitni spremembi materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.

V primeru, ko je sodišče že izreklo ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ta še traja, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, sodišče na predlog staršev ali dosedanjega skrbnika posebnega otrokovega računa ali po uradni dolžnosti odloči v skladu z načinom izvršitve iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka te točke izreka ter odloči, da skrbništvo na posebnem računu otroka preneha in da s sredstvi na navedenem računu odslej razpolagajo starši oziroma tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.

Zahteve za oceno ustavnosti 297. člena Družinskega zakonika se zavržejo.

Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju prvi predlagatelj) je vložilo eno zahtevo, Višje sodišče v Kopru (v nadaljevanju drugi predlagatelj) pa je vložilo štiri zahteve za oceno ustavnosti določb Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). V treh zahtevah prvi in drugi predlagatelj izpodbijata 184. in 297. člen DZ, z dvema zahtevama pa drugi predlagatelj izpodbija le 184. člen DZ. Slednji ureja obveznost preživljanja otroka v primeru izrečenega ukrepa trajnejšega značaja, kot je namestitev otroka v zavod, pri čemer določba predvideva, da sodišče staršem določi preživnino in se celotna preživnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, ter predpisuje, kolikšen del rednih prihodkov otroka skrbnik nakaže v proračun Republike Slovenije (največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti). Predlagatelja izpodbijata tudi prehodno določbo 297. člena DZ v delu, ki Državnemu odvetništvu nalaga, da v enem letu od začetka uporabe tega zakona zahteva, da sodišče odloči o preživninski obveznosti staršev v skladu s 184. členom tega zakonika, in sicer za tiste otroke, ki so bili do dneva začetka uporabe zakona že nameščeni v zavod, pa še nimajo določene preživnine. Prvi predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijanih določb z 2., 14., 15., 33., 50., 53. in 54. členom Ustave, drugi predlagatelj pa neskladje z drugim odstavkom 14. člena in s 54. členom Ustave. Prvi predlagatelj predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb.

Prvi predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja v nepravdni zadevi predlagatelja Državnega odvetništva zoper nasprotno udeleženko (mamo) zaradi določitve preživnine otroku, ki je s soglasjem mame nameščen v stanovanjsko skupino zavoda. Drugi predlagatelj pa je prekinil štiri tovrstne nepravdne zadeve glede določitve preživnine ob odločanju o vloženih pritožbah, kadar so otroci (iz razlogov na strani otrok) s soglasjem staršev nameščeni v zavodu.

Prvi predlagatelj navaja, da DZ, tako kot prejšnji Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ureja dva različna sklopa okoliščin, zaradi katerih se otrok odda v zavod, in sicer: (1) kadar starši zanemarijo otrokovo vzgojo in varstvo, tako da jim je treba otroka odvzeti (gre za razloge na strani staršev), kar ureja 174. člen DZ, (Glej opombo 1) in (2) ko ima otrok osebnostne ali vedenjske motnje, pa staršem ni mogoče nič očitati glede njihovega izvrševanja roditeljske pravice ter tudi sami soglašajo z oddajo otroka v zavod (gre za razloge na strani otroka), kar ureja 175. člen DZ. (Glej opombo 2) Prvi predlagatelj poudarja, da gre pri prvi podlagi za to, da se otrok staršem odvzame iz škodljivega in ogrožajočega okolja in se namestitev v zavod opravi zato, da se otroku sploh zagotovi bivanjsko okolje, pri drugi podlagi pa za to, da je zavodsko okolje primernejše, mu nudi boljšo pomoč in zagotavlja potrebne storitve, šele sekundarno pa se lahko postavi vprašanje omejitve starševske skrbi. Prvi predlagatelj pojasnjuje, da v nobenem od obeh primerov ne preneha dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, vprašanje pa je, na kakšen način naj preživljanje poteka in kdo naj upravlja s preživnino. Zatrjuje, da z ustaljenimi metodami razlage zakona ni mogoče priti do drugačne razlage, ki bi bila skladna z Ustavo, saj so vse mogoče razlage bodisi contra legem bodisi privedejo do protiustavne pravne praznine. Trdi, da zakon ne razlikuje med obema položajema, ko je staršema že omejena starševska skrb in ko za omejitev starševske skrbi ob namestitvi v zavod ni bilo razlogov. V obeh primerih naj bi 184. člen DZ določal, naj sodišče staršem naloži plačevanje preživnine na račun, ki naj ga odpre otrokov skrbnik. Po oceni prvega predlagatelja zakonska ureditev, ki izenačuje položaj staršev, ki so otroka zanemarili ali ogrozili, s položajem staršev, ki svojo starševsko skrb ustrezno izvršujejo in glede katerih ni ugotovljeno, da niso skrbni pri upravljanju sredstev za preživljanje otroka, ni primerna za dosego cilja, ki ga zakonodajalec legitimno zasleduje, tj. da vsi starši, tudi tisti, katerih otroci iz kateregakoli razloga ne živijo z njimi, prispevajo k njihovemu preživljanju. Prvi predlagatelj zatrjuje, da bi bilo smiselno stroške zavoda tem staršem zaračunavati kot civilno obveznost, ki bi bila olajšana s sistemom socialnih transferjev oziroma subvencij (kot npr. za šolsko prehrano, stroške bivanja v dijaškem domu, vozovnice javnega prometa). Bivanje otroka v zavodu ali drugi ustanovi zaradi potreb otroka naj ne bi bila razlikovalna okoliščina, ki bi utemeljevala obveznost staršev, da plačujejo preživnino oziroma da za otrokovo preživljanje ne skrbijo sami. Prvi predlagatelj navaja, da v večini primerov ta skupina otrok, ki je nameščena v zavodu, tam preživi le šolski del tedna, vikende, počitnice in pogosto tudi popoldneve med tednom pa s starši, ki morajo v tem času poskrbeti tako za stroške njihovega prebivanja doma kot tudi za njihova oblačila, počitnice, žepnine, učne pripomočke. Trdi, da zgolj okoliščina, da so otroci nameščeni v zavod, ne more biti (formalni) razlog za omejitev starševske skrbi, ne da bi bila ustreznost same starševske skrbi predmet vsebinske presoje. Takšna ureditev po mnenju prvega predlagatelja nasprotuje enakosti pred zakonom (in je tudi v nasprotju z načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ) in prekomerno posega v varstvo, ki ga uživa družina, pravice staršev in otrok, pa tudi v njihovo socialno varnost ter v pravico do zasebne lastnine.

Drugi predlagatelj zatrjuje, da je za drugo skupino primerov poseg v starševsko skrb na način, kot to določa 184. člen DZ, neutemeljen in čezmeren, saj gre za kompetentne starše, ki otroka ne ogrožajo, otroka namreč ogrožajo njegove lastne težave in značilnosti. Pojasnjuje, da se ti starši praviloma trudijo in da v okviru svojih zmožnosti storijo vse, da bi otroku pomagali, vendar to zaradi narave otrokovih težav ni mogoče, tako da mu ni mogoče pomagati drugače kot z namestitvijo v zavod. Dodaja, da bo otrok s starši v veliki večini primerov preživel vse praznike, vikende in počitnice, v tem času pa bosta starša poskrbela za otrokove potrebe (stroške bivanja doma, oblačila, žepnino in vse drugo, kar ni povezano z bivanjem v zavodu). Po mnenju drugega predlagatelja izpodbijani 184. člen DZ neupravičeno omejuje pravico staršev, da sami pred državo in državnimi institucijami poskrbijo za pravice in koristi otrok, kar je v nasprotju s 54. členom Ustave, ki določa, da se pravica in dolžnost staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokove koristi določa zakon. Drugi predlagatelj meni, da iz te ustavne določbe izhaja, da se država v razmerje med starši in otroki načeloma ne sme vmešavati. Trdi, da tretji in četrti odstavek 184. člena DZ nista samostojni pravni temelj za postavitev skrbnika, ki bi razpolagal s sredstvi na otrokovem posebnem računu in jih upravljal. Vendar meni, da je izpodbijani določbi treba razumeti tako, da ima otrok, ki je nameščen v rejništvo ali zavod, vselej skrbnika oziroma skrbnika vsaj za ta račun. Opozarja, da če sodišče ne omeji starševske skrbi (in ne postavi skrbnika), ni nobenega smisla, da bi se preživnina nakazovala na otrokov posebni račun. V vsakem primeru, ko je otroku postavljen skrbnik, ki upravlja s preživnino, naj bi bilo dejansko poseženo v pravice staršev, da razpolagajo z otrokovim premoženjem in ga upravljajo, čeprav otroka ne ogrožajo. Drugi predlagatelj poudarja, da ne gre za varstvo koristi otroka, pač pa za prikrit poseg v starševsko skrb brez ustrezne vsebinske presoje otrokove ogroženosti. Ker naj bi bili stroški v zavodu ali pri rejniku že kriti iz sredstev proračuna in jih je otrok dejansko že prejel, se zdi, da je skrbnik v teh primerih postavljen zaradi varstva proračuna. To po mnenju drugega predlagatelja privede do zaključka, da dejstvo, da otrok biva v zavodu zaradi njegovih potreb, ne sme biti okoliščina, ki utemeljuje imenovanje skrbnika in plačevanje preživnine na poseben račun, ki ga starši ne upravljajo. Poleg tega naj bi izpodbijani 184. člen DZ enako obravnaval v bistvenem različni skupini primerov. Drugi predlagatelj meni, da gre za dve neenaki skupini staršev in otrok, ki bi ju zakonodajalec glede na drugi odstavek 14. člena Ustave, ker gre v bistvenem za različne položaje, moral obravnavati različno. Drugi predlagatelj meni, da je prispevek staršev v proračun mogoče zagotoviti drugače, tako da sodišče le ugotovi višino celotne preživnine, na tej podlagi pa se izračuna prispevek k oskrbnini po četrtem odstavku 184. člena DZ, ki bi ga starša morala mesečno plačevati. Takšna ureditev pa naj ne bi neupravičeno posegala v pravice staršev. Drugi predlagatelj predlaga razveljavitev 184. člena DZ, kolikor se nanaša na starše, katerih otrok je nameščen v zavod iz razlogov, ki niso na strani staršev.

Državni zbor v odgovoru zavrača očitke o neskladju 184. in 297. člena DZ z Ustavo. Trdi, da prvi predlagatelj sicer izpodbija celoten 184. člen DZ, vendar pa naj bi bila obrazložitev zatrjevane protiustavnosti pomanjkljiva in se nanaša le na tretji odstavek 184. člena DZ, pa še to zgolj v delu, ki določa, da se ob namestitvi otroka v zavod celotna preživnina nakazuje na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre skrbnik. Prvi predlagatelj naj bi izpodbijal tudi 297. člen DZ, vendar razlogov protiustavnosti naj ne bi podal. Državni zbor navaja, da imajo starši na podlagi 54. člena Ustave pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Po Ustavi in na njej temelječi zakonski ureditvi naj bi bilo starševstvo hkrati pravica in dolžnost, takšen položaj pa se v pravni teoriji definira kot dolžnostno upravičenje, pri čemer sta pravica in dolžnost tako medsebojno prepleteni, da ju ni mogoče razločiti. Državni zbor zatrjuje, da je korelat dolžnostnega upravičenja staršev, da preživljajo svoje otroke, pravica otrok do preživljanja. Obveznost preživljanja otrok pa v skladu s prvim odstavkom 184. člena DZ ne preneha, če je staršem ali enemu od staršev odvzeta ali omejena starševska skrb, tudi ne, če je otrok nameščen k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod ali postavljen pod skrbništvo. Državni zbor navaja, da tudi v primerih namestitve otroka v zavod (na podlagi 174. in 175. člena DZ) sodišče odloči o preživninski obveznosti vsakega od staršev v skladu s 184. členom DZ. Državni zbor pojasnjuje, da starši načeloma preživljajo otroke v svojem gospodinjstvu, kadar pa je otrok nameščen v zavod, je njegovo preživljanje v gospodinjstvu staršev po naravi stvari izključeno, zato naj bi starši morali k njegovemu preživljanju prispevati preživnino v denarju. Državni zbor se ne strinja s stališčem prvega predlagatelja, da bivanje otroka v zavodu zaradi njegovih potreb ni razlikovalna okoliščina, ki bi utemeljevala obveznost staršev, da zanj plačujejo preživnino v denarju, saj da je bivanje v zavodu tisti stvarni, iz narave izhajajoči razlog, zaradi katerega je treba, da se za starše otrok, nameščenih v zavod, določi plačevanje preživnine v denarju, ker z njimi otrok ne živi, zato naj ga ne bi mogli preživljati v okviru svojega gospodinjstva. Državni zbor nasprotuje navedbam prvega predlagatelja, da zakonska ureditev, ki izenačuje položaj staršev, ki jim je bil otrok odvzet na podlagi 174. člena DZ, in staršev, katerih otrok je nameščen v zavod na podlagi 175. člena DZ, ni primerna, da se doseže cilj, da vsi starši prispevajo k preživljanju svojih otrok. Trdi, da izpodbijana ureditev izhaja prav iz načela enakega varovanja pravice do preživnine vseh otrok, tudi tistih, ki iz kateregakoli razloga ne živijo s svojimi starši, ter iz dolžnostnega upravičenja staršev do preživljanja svojih otrok iz 54. člena Ustave. Zatrjuje, da situacije, ki jih navaja prvi predlagatelj, ko otrok le šolski del tedna preživi v zavodu, popoldneve med tednom, vikende in počitnice pa s starši, sodišče lahko ustrezno upošteva, saj naj bi moralo določiti in odmeriti preživnino zgolj za čas, ki ga otrok preživi v zavodu. Zato naj ne bi držalo stališče tega predlagatelja, da gre za prekomeren poseg v varstvo, ki ga uživa družina, ter v pravice staršev in otrok, v njihovo socialno varnost in pravico do zasebne lastnine. Ker starši, katerih otroci so nameščeni v zavod, dolžnosti preživljanja niso oproščeni, je po naravi stvari edino mogoče, da za preživljanje prispevajo preživnino v mesečnem znesku. Po mnenju Državnega zbora mora biti preživnina v denarju ekvivalentna preživnini v naravi, zato zgolj s tem, ko je preživnina določena v denarju, ne more priti do posega v pravico do zasebne lastnine in ne v pravico do socialne varnosti staršev in otrok. Državni zbor izraža nestrinjanje, da izpodbijana določba prekomerno posega v varstvo, ki ga uživa družina, in v pravice staršev in otrok, saj plačilo preživnine v denarju zgolj konkretizira izvrševanje preživninske obveznosti v primerih, ko preživljanje v naravi ni mogoče. Meni, da sodišče ob namestitvi otroka v zavod na podlagi 175. člena DZ lahko omeji starševsko skrb, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, ni pa tega dolžno narediti v vsakem primeru. Če ne omeji starševske skrbi, če je otrok nameščen v zavod, pa naj bi bilo dolžno otroku postaviti skrbnika za posebni primer (na podlagi 268. člena DZ), ki bo v skladu s tretjim odstavkom 184. člena DZ odprl poseben otrokov račun, na katerega se bo nakazovala preživnina; s tem naj se staršem ne bi odvzemala dodatna upravičenja v odnosu do otroka. Postavitev posebnega skrbnika naj bi bila nujna zaradi varovanja koristi otroka glede upravljanja s preživnino. Državni zbor zatrjuje, da postavitev skrbnika za posebni primer sicer v določenem obsegu dejansko posega v starševsko skrb in s tem v pravice in dolžnosti staršev iz 54. člena Ustave, vendar pa že Ustava dopušča, da se ta pravica in dolžnost staršem lahko omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja koristi otroka določa zakon. Državni zbor trdi, da gre pri izpodbijanem tretjem odstavku 184. člena DZ za sredstvo, ki je primerno, nujno in sorazmerno, da se doseže cilj, da vsi starši izpolnijo dolžnostno upravičenje preživljanja svojih otrok. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

O zahtevah je mnenji podala tudi Vlada. Vlada pojasnjuje, da je obveznost preživljanja otroka do njegove polnoletnosti absolutna in ustavno zagotovljena, kot to izhaja iz 54. člena Ustave. Trdi, da v vseh primerih, ko sodišče odloča o namestitvi otroka v eno od oblik institucionalnega varstva, mora sodišče odločiti tudi o preživninski obveznosti staršev v skladu s 184. členom DZ. Poudarja, da izpodbijana določba ne razlikuje med okoliščinami, zaradi katerih je otrok nameščen v zavod (ali rejništvo). Obveznost preživljanja otroka s strani staršev naj ne bi bila odvisna od tega, ali je izrečen kateri o ukrepov za zaščito otroka, kot tudi ne od tega, ali otrok živi s svojimi starši. Določitev preživnine naj ne bi pomenila omejitev starševske skrbi, temveč določitev zneska glede na potrebe preživninskega upravičenca in pridobitne zmožnosti zavezanca. Starši naj bi bili dolžni v vsakem primeru preživljati svoje otroke; ta obveznost obstaja tudi v primeru odvzema starševske skrbi. V vseh navedenih primerih naj bi bilo upravljanje s preživnino in družinsko pokojnino ter imenovanje skrbnika z zakonom določeno enako, saj namen določbe ni razlikovati med okoliščinami, ko je otrok ogrožen zaradi staršev, in okoliščinami, na katere starši nimajo vpliva, temveč le zaščititi koristi otroka. Gre za ukrepe, ki predstavljajo posebno varstvo otrok, ki je določeno v 56. členu Ustave. Razlog za zakonsko določitev skrbnika za namen upravljanja z rednimi prihodki otroka (preživnino) naj bi bila kolizija interesov med preživninskim upravičencem in preživninskim zavezancem oziroma zavezancema. Ker gre na podlagi 184. člena DZ za določitev preživnine obema staršema, je zaradi kolizije interesov staršev z interesi otroka določeno skrbništvo v tem delu. Vlada trdi, da so po prej veljavni ureditvi po ZZZDR bili starši dolžni preživljati otroka, če je bil nameščen v katero od oblik institucionalnega varstva, ne glede na to, da ZZZDR tega ni izrecno določal na način, kot to določa 184. člen DZ. Navaja, da je pred uveljavitvijo izpodbijane določbe poplačilo stroškov oskrbe za otroke urejal Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (Uradni list RS, št. 110/02 in 109/12 – v nadaljevanju ZIRD), a le za otroke, nameščene v rejništvo, z izpodbijano določbo pa je urejeno poplačilo stroškov oskrbe tudi za otroke, nameščene v zavod. Z 297. členom je DZ določil ureditev preživnine tudi za tiste otroke, ki so bili do dneva začetka uporabe DZ že nameščeni v zavod ali rejništvo, pa niso imeli določene preživnine, z namenom izenačitve položaja otrok, ki so bili v zavod nameščeni pred uveljavitvijo DZ in po njej. Glede na navedeno Vlada meni, da 184. in 297. člen DZ nista v neskladju z Ustavo.

Z odgovorom Državnega zbora in mnenjema Vlade je Ustavno sodišče seznanilo oba predlagatelja. Prvi predlagatelj je nanje odgovoril, drugi pa ne. Prvi predlagatelj meni, da Državni zbor in Vlada svoje stališče o ustavnosti izpodbijanih določb utemeljujeta zgolj skozi prizmo namestitve otroka v zavod, s čimer naj bi bilo zadoščeno načelu enakega obravnavanja otrok, ki jih starši ne preživljajo v okviru svojega gospodinjstva, ob tem pa naj bi spregledala odločilno razliko med namestitvijo v zavod, ko je starševska skrb omejena kot nujna (intrinzična) posledica namestitve otroka v zavod, in namestitvijo v zavod zaradi neustreznosti ravnanj staršev, zaradi česar se poseže v njihovo starševsko skrb. Kriterij otrokovega pretežnega bivanjskega okolja sam po sebi ne more biti odločilen za presojo prenosa pravice staršev, da upravljajo tisti del svojih sredstev, ki so potrebna za otrokovo preživljanje. Prvi predlagatelj opozarja, da otrok, nameščen v zavod, v okviru zavoda zadovoljuje le manjši del svojih potreb, za ostale potrebe otroka (oblačila, šolske potrebščine, prevoz, preživljanje prostega časa in oddiha) pa skrbijo starši. Poudarja, da zavodska namestitev na podlagi 175. člena DZ ob soglasju staršev pomeni nudenje storitev otrokom in staršem, zato je združevanje takšne vloge še z vlogo skrbnika le nepotrebna obremenitev. Pojasnjuje, da v praksi skrbnik niti ne ve, kako z zbranimi sredstvi na posebnem računu razpolagati, zato se sredstva tam zbirajo do zaključka zavodskega ukrepa, nakar se (zmanjšana za stroške, nakazane v proračun) vrnejo staršem ali polnoletnemu otroku.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-100/21 z dne 17. 5. 2021 zavrnilo predlog prvega predlagatelja za začasno zadržanje 184. in 297. člena DZ.