Zakon o kolektivnih tožbah (ZKolT)

2517. Zakon o kolektivnih tožbah (ZKolT)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT)

Razglašam Zakon o kolektivnih tožbah (ZKolT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 26. septembra 2017.

Št. 003-02-8/2017-24

Ljubljana, dne 4. oktobra 2017

Borut Pahor l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O KOLEKTIVNIH TOŽBAH (ZKolT)

I. poglavje SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina in namen zakona)

(1)

Ta zakon ureja kolektivno tožbo, kolektivno poravnavo, pravila kolektivnega postopka, vsebino in učinek kolektivne sodbe, postopek izplačevanja agregatne odškodnine, prisojene s kolektivno odškodninsko sodbo, ter pravila glede stroškov postopka in financiranja kolektivne tožbe.

(2)

Namen tega zakona je olajšati dostop do sodnega varstva, ustaviti in preprečiti nezakonita ravnanja in oškodovancem omogočiti pridobitev odškodnine v primerih množičnega oškodovanja zaradi kršitev pravic iz civilnopravnih, gospodarskopravnih in delovnopravnih razmerij, ob tem pa zagotoviti ustrezna procesna jamstva za preprečitev nepoštenega pravdanja.

(3)

Ta zakon v prvem in drugem oddelku IV. poglavja v skladu z Direktivo 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL L št. 110 z dne 1. 5. 2009, str. 30) ureja kolektivne opustitvene tožbe na področju varstva potrošnikov.

2. člen

(področje uporabe)

(1)

S kolektivno tožbo se lahko uveljavljajo:

1.

zahtevki potrošnic in potrošnikov (v nadaljnjem besedilu: potrošniki) iz pogodbenih razmerij s podjetji, kot jih urejajo predpisi s področja varstva potrošnikov;

2.

zahtevki zaradi kršitev drugih pravic potrošnikov, ki jih zagotavlja zakon, ki ureja varstvo potrošnikov;

3.

zahtevki zaradi kršitev določb o prepovedi omejevalnih ravnanj iz 6. in 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08, 40/09, 26/11, 87/11, 57/12, 39/13 – odl. US, 63/13 – ZS-K, 33/14 in 76/15) ter 101. in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL C št. 326 z dne 26. 10. 2012, str. 47);

4.

zahtevki, ki se nanašajo na kršitev pravil trgovanja na organiziranih trgih in na prepovedana ravnanja zlorabe trga v skladu z zakonom, ki ureja trg finančnih instrumentov;

5.

zahtevki delavcev, ki se s samostojno tožbo uveljavljajo v individualnem delovnem sporu, kakor ga opredeljuje zakon, ki ureja postopek pred delovnimi sodišči;

6.

zahtevki iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi povzročitve okoljske nesreče, kot jo določa zakon, ki ureja varstvo okolja.

(2)

Na področju prava varstva pred diskriminacijo je dopustna le kolektivna opustitvena tožba.

(3)

S tem zakonom se ureja tudi kolektivna poravnava v sporih, v katerih je lahko vložena kolektivna tožba iz prvega odstavka tega člena.

3. člen

(opredelitev izrazov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo za potrebe tega zakona naslednji pomen:

1.

kolektivna odškodninska tožba je tožba, na podlagi katere upravičena oseba v korist vseh oseb, ki so bile oškodovane v primeru množičnega oškodovanja, zahteva nadomestilo za prikrajšanje ne glede na pravno kvalifikacijo zahtevka, npr. kot odškodninskega, obogatitvenega ali spolnitvenega, pri čemer navedene osebe niso stranke v postopku;

2.

kolektivna opustitvena tožba je tožba, na podlagi katere upravičena oseba zahteva ustavitev nezakonitega ravnanja;

3.

kolektivni postopek je postopek, ki se izvede na podlagi kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave;

4.

primer množičnega oškodovanja je primer, v katerem več fizičnih ali pravnih oseb trdi, da so bile oškodovane zaradi iste nezakonite dejavnosti ene ali več fizičnih ali pravnih oseb;

5.

kolektivna škoda je vsota posameznih prikrajšanj ne glede na njihovo pravno kvalifikacijo, ki so jih utrpeli člani skupine in izvirajo iz istega primera množičnega oškodovanja;

6.

nadaljnja kolektivna tožba je kolektivna tožba, ki se vloži po tem, ko so končani vsi postopki pred organom, pristojnim za varstvo konkurence;

7.

upravičena oseba je oseba ali organ, ki ima po tem zakonu procesno upravičenje za vložitev kolektivne tožbe in predloga za potrditev kolektivne poravnave;

8.

reprezentativnost upravičene osebe pomeni, da se ta v posameznem primeru glede na okoliščine tega primera lahko sprejme kot ustrezni zastopnik skupine v najboljšem interesu njenih članov;

9.

skupina so vse fizične in pravne osebe, ki so utrpele škodo ali drugo prikrajšanje v primeru množičnega oškodovanja in na račun katerih je vložena kolektivna odškodninska tožba ali predlog za potrditev kolektivne poravnave;

10.

oškodovanka oziroma oškodovanec (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec) je oseba, ki je utrpela škodo ali drugo prikrajšanje v primeru množičnega oškodovanja ne glede na pravno kvalifikacijo tega prikrajšanja;

11.

sistem izključitve je sistem, v katerem so vsi oškodovanci člani skupine, razen tistih, ki so na način in v roku, ki ju določi sodišče, izjavili voljo, da ne želijo biti člani skupine;

12.

sistem vključitve je sistem, v katerem so člani skupine le tisti oškodovanci, ki so na način in v roku, ki ju določi sodišče, izjavili voljo, da se vključijo v skupino;

13.

kolektivna poravnava je pisni sporazum za povračilo kolektivne škode, povzročene v primeru množičnega oškodovanja, ki ga skleneta upravičena oseba ali več upravičenih oseb v korist oškodovancev ter ena ali več oseb, ki se zavežejo za plačilo, in ki ga stranki predložita v potrditev sodišču ter učinkuje, če ga potrdi sodišče;

14.

mehanizem za ugotavljanje upravičenosti zahtevkov je nabor ravnanj in dokazil, ki jih opravi in predloži član skupine v okviru faze uveljavljanja izplačila odškodnine;

15.

kolektivna odškodninska sodba je sodba, s katero sodišče ugodi ali zavrne zahtevek iz kolektivne odškodninske tožbe;

16.

agregatna odškodnina je skupni znesek denarne odškodnine ali drugega nadomestila v kolektivni odškodninski sodbi ali kolektivni poravnavi, pri čemer je, če so znotraj skupine podskupine, ta znesek naveden tudi po podskupinah na način kategorizacije škod brez upoštevanja osebnih značilnosti posameznega oškodovanca;

17.

kolektivna opustitvena sodba je sodba, s katero sodišče ugodi ali zavrne zahtevek iz kolektivne opustitvene tožbe.

4. člen

(procesno upravičenje)

(1)

Upravičena oseba za vložitev kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave je:

1.

pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba;

2.

višji državni odvetnik.

(2)

Kadar tožbo ali predlog iz prejšnjega odstavka vlaga več upravičenih oseb skupaj, se vsa pisanja vročajo le tisti, ki jo v tožbi ali predlogu sporazumno določijo, sicer se tožba ali predlog šteje za nepopolnega.

(3)

Višji državni odvetnik ne more vložiti kolektivne tožbe ali predlagati kolektivne poravnave v kolektivnem postopku, v katerem kot nasprotna stranka nastopa Republika Slovenija.

5. člen

(presoja reprezentativnosti)

(1)

Kolektivna tožba ali predlog za potrditev kolektivne poravnave je dopusten, če ga vloži upravičena oseba iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena, ki je reprezentativna.

(2)

Sodišče pri ugotavljanju reprezentativnosti presoja, ali bo upravičena oseba ustrezen zastopnik skupine, ki bo deloval pošteno in primerno ter v najboljšem interesu njenih članov, pri čemer upošteva zlasti obstoj finančnih sredstev, človeških virov in pravnega znanja za zastopanje skupine, aktivnosti, ki jih je upravičena oseba že opravila glede priprave kolektivne poravnave ali kolektivne tožbe ter glede organiziranja oškodovancev in komuniciranja z njimi, število oškodovancev, ki je podprlo njene aktivnosti glede konkretnega primera množičnega oškodovanja, njeno medijsko nastopanje in prisotnost ter razširjanje informacij o zatrjevani kršitvi pravic in svoji nameri, da vloži kolektivno odškodninsko tožbo, morebitna nasprotja med posameznimi podskupinami v okviru skupine, obstoj in aktivnosti drugih upravičenih oseb ter morebitne izkušnje pri uveljavljanju kolektivnih zahtevkov.

(3)

Kadar pri vložitvi kolektivne tožbe ali sklenitvi kolektivne poravnave skupaj sodeluje več upravičenih oseb, ki vsaka zastopa le del oškodovancev ali posamezno podskupino, se pogoj reprezentativnosti presoja glede vseh upravičenih oseb skupaj.

6. člen

(pristojnost in sestava senata)

(1)

Za odločanje o kolektivni tožbi in predlogu za potrditev kolektivne poravnave so pristojna okrožna sodišča na sedežu višjih sodišč. V primerih kolektivnih postopkov, kjer na prvi stopnji odloča sodnik posameznik, lahko sodnik posameznik izjemoma predlaga predsedniku višjega sodišča, da se zadeva odstopi v odločitev senatu treh sodnikov, če gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj. O predlogu sodnika posameznika odloči predsednik višjega sodišča s sklepom, zoper katerega ni pritožbe. Preostala člana senata se izbereta na podlagi pravil sodnega reda o dodelitvi zadev na dan, ko sodišče prve stopnje prejme odločitev predsednika višjega sodišča, da je predlogu ugodil.

(2)

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je za odločanje o kolektivni tožbi in predlogu za potrditev kolektivne poravnave v zadevi, v kateri bi bilo za samostojno tožbo pristojno sodišče v individualnem delovnem sporu, pristojno delovno sodišče na sedežu sodišča. O kolektivni tožbi in predlogu za potrditev kolektivne poravnave odloča sodišče prve stopnje v senatu, ki je sestavljen v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna in socialna sodišča.

(3)

Določbe tega zakona ne posegajo v določbe predpisov, ki določajo pristojnost sodišč Republike Slovenije v sporih z mednarodnim elementom, in določanje prava, ki ga je treba uporabiti v sporih z mednarodnim elementom.

7. člen

(učinek na druge postopke)

(1)

Po odobritvi kolektivne tožbe ali potrditvi kolektivne poravnave glede istega primera množičnega oškodovanja ni dopustno začeti postopka z drugo kolektivno tožbo ali predlogom za potrditev kolektivne poravnave. Če je do odobritve kolektivne tožbe oziroma potrditve kolektivne poravnave glede istega primera množičnega oškodovanja vloženih več kolektivnih tožb oziroma predlogov za potrditev kolektivne poravnave, sodišče v skladu s kriteriji iz 17. oziroma 28. člena tega zakona presodi, katero izmed več kolektivnih tožb oziroma kolektivnih poravnav bo odobrilo oziroma potrdilo.

(2)

Če je vložena kolektivna odškodninska tožba ali predlog za potrditev kolektivne poravnave, se postopki, začeti s samostojnimi tožbami glede istega primera množičnega oškodovanja, prekinejo.

(3)

Postopki, ki so bili prekinjeni po prejšnjem odstavku, se nadaljujejo, ko je postopek s predlogom za potrditev kolektivne poravnave ali s kolektivno odškodninsko tožbo pravnomočno končan brez vsebinske odločitve o zahtevku, oziroma za osebe, za katere kolektivna odškodninska sodba ali kolektivna poravnava ne bo učinkovala, ko poteče rok iz 4. točke drugega odstavka 29. člena oziroma drugega odstavka 18. člena tega zakona, oziroma ko je bila zavrnjena njihova uvrstitev na seznam iz 45. člena tega zakona.

(4)

Če je oseba, ki je vložila samostojno tožbo, vključena v postopek na podlagi kolektivne odškodninske tožbe na podlagi vključitve ali neizključitve v skladu z določbami 33. člena tega zakona, se postopek s samostojno tožbo ustavi.

(5)

Iz posebej utemeljenih razlogov, npr. če kolektivni postopek traja nerazumno dolgo ali če so v postopku, začetem s samostojno tožbo, preden je bil prekinjen, že bili izvedeni bistveni dokazi, se lahko prekinjeni postopek na predlog stranke nadaljuje tudi pred nastopom okoliščin iz tretjega odstavka tega člena.

8. člen

(učinek na zastaralne roke)

(1)

Zastaranje zahtevka, ki je predmet kolektivne odškodninske tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave, med trajanjem postopka ne teče.

(2)

Zastaranje se nadaljuje od trenutka, ko je bil postopek pravnomočno končan brez vsebinske odločitve o zahtevku, oziroma za osebe, za katere kolektivna odškodninska sodba ali kolektivna poravnava ne učinkuje, ko poteče rok iz drugega odstavka 18. člena tega zakona, 4. točke drugega odstavka 29. člena tega zakona oziroma ko je bila zavrnjena njihova uvrstitev na seznam iz 45. člena tega zakona. Čas, ki je pretekel pred začetkom postopka iz prvega odstavka, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.

(3)

Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, se ta rok v zvezi z zahtevkom, ki je predmet postopka iz prvega odstavka tega člena, ne izteče prej kot 30 dni po koncu tega postopka.

9. člen

(nadaljnja kolektivna tožba)

(1)

Če pred organom, pristojnim za varstvo konkurence, teče postopek glede ugotovitve kršitev določb o prepovedi omejevalnih ravnanj iz 3. točke prvega odstavka 2. člena tega zakona, je kolektivna tožba dopustna šele, ko je postopek pred organom, pristojnim za varstvo konkurence, pravnomočno končan.

(2)

Če organ, pristojen za varstvo konkurence, začne postopek po vložitvi kolektivne tožbe, sodišče prekine postopek s kolektivno tožbo, dokler postopek pred organom, pristojnim za varstvo konkurence, ni pravnomočno končan.

10. člen

(register kolektivnih tožb)

(1)

Vrhovno sodišče Republike Slovenije vzpostavi in vzdržuje register kolektivnih tožb.

(2)

V registru iz prejšnjega odstavka se v obsegu, ki ga določi sodišče, pri katerem je vložena kolektivna tožba ali predlog za potrditev kolektivne poravnave, z namenom seznanitve čim večjega števila oškodovancev, obdelujejo in objavljajo naslednji podatki in dokumenti:

1.

okoliščina, da je bila vložena kolektivna tožba, stranke postopka, zatrjevano množično oškodovanje, na katero se nanaša tožba;

2.

kolektivna tožba v skladu s tretjim odstavkom 27. člena tega zakona;

3.

sklep o odobritvi kolektivne odškodninske tožbe in podatek o pravnomočnosti tega sklepa;

4.

obvestila iz 15., 19., 31. ter drugega in tretjega odstavka 42. člena tega zakona;

5.

razpisi narokov in pozivi za predložitev pisnih stališč;

6.

sodba ali druga odločba, s katero se postopek s kolektivno tožbo zaključi;

7.

število vključenih oziroma izključenih članov;

8.

kolektivna poravnava, predložena v potrditev sodišču, razen priloge iz 4. točke 13. člena tega zakona;

9.

potrjena kolektivna poravnava ali odločba, s katero se postopek potrditve kolektivne poravnave zaključi;

10.

podatki o mehanizmih, ki so na voljo za pridobitev odškodnine, vključno z izvensodnimi mehanizmi;

11.

sklep o potrditvi zaključnega poročila brez navedbe in osebnih podatkov oškodovancev;

12.

drugi podatki, za katere glede na okoliščine primera tako določi sodišče.

(3)

Vsakdo ima pravico, da brezplačno vpogleda v register kolektivnih tožb.

(4)

Spletna stran sodstva na vidnem mestu vsebuje povezavo na register kolektivnih tožb.

(5)

Natančnejša pravila delovanja registra kolektivnih tožb določi minister, pristojen za pravosodje.

11. člen

(smiselna uporaba)

V postopku s kolektivno tožbo in s kolektivno poravnavo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu določeno drugače.

II. poglavje KOLEKTIVNA PORAVNAVA

12. člen

(začetek postopka)

(1)

Postopek potrditve kolektivne poravnave se začne na skupni predlog strank kolektivne poravnave.

(2)

Kolektivna poravnava mora biti priložena predlogu iz prejšnjega odstavka.

13. člen

(vsebina kolektivne poravnave)

Kolektivna poravnava mora poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsaka vloga, vsebovati:

1.

podatke o strankah kolektivne poravnave, njihovih naslovih in zakonitih zastopnikih ter dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da je upravičena oseba reprezentativen predstavnik skupine;

2.

opis množičnega oškodovanja, na katero se nanaša kolektivna poravnava;

3.

opis skupine; če so znotraj skupine podskupine glede na naravo in višino škod, mora biti natančen opis podan tudi po podskupinah;

4.

oceno števila članov skupine, pri čemer mora biti ta ocena dana tudi po podskupinah, če so znotraj skupine podskupine, in navedbo podlage za tako oceno; v prilogi, če je mogoče, tudi seznam znanih članov skupine in njihovih zadnjih znanih naslovov;

5.

opredelitev, ali se kolektivna poravnava sklepa po sistemu izključitve ali vključitve, ter razloge za to izbiro;

6.

višino agregatne odškodnine, pri čemer mora biti, če so znotraj skupine podskupine, ta znesek naveden tudi po podskupinah na način kategorizacije škod, ali posamezni znesek, ki ga bo dobil vsak član skupine, ki bo izkazal, da izpolnjuje pogoje;

7.

obrazložitev, kako je bil izračunan znesek iz prejšnje točke;

8.

opredelitev glede predlaganega načina obveščanja članov skupine, npr. z osebnim obveščanjem, obveščanjem v medijih in vzpostavitvijo ustreznih spletnih strani;

9.

predlog besedila obvestila, ki ga je treba objaviti oziroma poslati v skladu s 15. in 19. členom tega zakona;

10.

če se kolektivna poravnava sklepa po sistemu izključitve, rok, v katerem morajo člani skupine, ki bodo zajeti z učinkom kolektivne poravnave, uveljavljati zahtevek za izplačilo;

11.

če se kolektivna poravnava sklepa po sistemu vključitve, dokazila, ki morajo biti priložena izjavi o vključitvi;

12.

natančna pravila o tem, kako se uveljavlja zahtevek za izplačilo, kako se presoja utemeljenost tega zahtevka in mehanizem izvensodnega reševanja sporov glede zavrnitve zahtevka za izplačilo;

13.

zavezo, da bo, kadar je dogovorjeno plačilo v skladu s 40. členom tega zakona, celotni znesek v določenem roku vplačan na skrbniški račun pri notarju.

14. člen

(obravnavanje popolnosti in dopustnosti predloga)

(1)

Če kolektivna poravnava ne vsebuje sestavin iz prejšnjega člena, sodišče predlog vrne predlagateljem v popravo oziroma dopolnitev. Če v roku, ki ga določi sodišče, kolektivna poravnava ni ustrezno popravljena oziroma dopolnjena, sodišče predlog zavrže.

(2)

Če predlog za potrditev kolektivne poravnave vloži neupravičena oseba ali se nanaša na spor izven področja uporabe tega zakona, sodišče predlog zavrže.

(3)

Za obravnavo predloga za potrditev kolektivne poravnave, ki ni očitno nedopusten, lahko sodišče razpiše narok, na katerem strankam svetuje in po potrebi pomaga oblikovati ustrezno besedilo kolektivne poravnave.

15. člen

(obveščanje članov skupine)

(1)

Če sodišče oceni, da je predlog za potrditev kolektivne poravnave dopusten in popoln, o tem in o predlogu obvesti člane skupine.

(2)

Znane člane skupine sodišče obvešča z navadno pošto na njihov zadnji znani naslov in če je to mogoče, z obvestili po elektronski pošti.

(3)

Če zaradi zelo velikega števila oškodovancev ali kadar bi to povzročilo nesorazmerne stroške, ni mogoče obvestiti vseh članov skupine na način iz prejšnjega odstavka, sodišče odloči, da sta stranki kolektivne poravnave dolžni zagotoviti obveščanje z objavo na drug primeren način, npr. z objavo ali več ponovljenimi objavami v dnevnih časopisih, prek elektronskih medijev ali obstoječih spletnih strani ali spletnih strani, ki jih je treba vzpostaviti.

(4)

Sodišče pri oceni, ali je obveščanje zadostno, upošteva tudi medijsko pokritost in odmevnost spora in začetega postopka potrditve kolektivne poravnave ter dotakratne aktivnosti strank kolektivne poravnave.

(5)

Obvestila morajo vsebovati kratek opis vsebine kolektivne poravnave, podatke o času in kraju naroka za obravnavanje predloga in o pravici do posredovanja stališč v skladu s prvim odstavkom 16. člena tega zakona ter pouk o pravnih posledicah ugoditve predlogu za potrditev kolektivne poravnave.

16. člen

(obravnavanje predloga za potrditev kolektivne poravnave)

(1)

Člani skupine in upravičene osebe, ki same niso stranke kolektivne poravnave, lahko sodišču v roku in obsegu, ki ju določi sodišče, pošljejo pisna stališča glede predlagane potrditve kolektivne poravnave.

(2)

Pisna stališča iz prejšnjega odstavka se vročijo strankam kolektivne poravnave.

(3)

Sodišče izvede narok za obravnavanje predloga za potrditev kolektivne poravnave in nanj posebej povabi stranki kolektivne poravnave.

(4)

Osebo, ki je sodišču posredovala pisna stališča iz prvega odstavka tega člena, sodišče po potrebi povabi na narok za obravnavanje predloga za potrditev kolektivne poravnave in ji omogoči predstavitev stališč.

(5)

Za pomoč pri ugotavljanju obstoja ovir iz 17. člena tega zakona lahko sodišče po uradni dolžnosti imenuje tudi enega ali več izvedencev in izvede druge dokaze.

17. člen

(zavrnitev potrditve kolektivne poravnave)

(1)

Sodišče potrditev kolektivne poravnave zavrne, če:

1.

upravičena oseba ni reprezentativna za varstvo interesov oseb, na račun katerih je sklenila kolektivno poravnavo;

2.

višina odškodnine, bodisi skupna bodisi za posamezne podskupine ali oškodovance, ni razumna oziroma primerna, pri čemer se upoštevajo dejanski obseg škode, relativna enostavnost in hitrost poplačila, vzroki in odgovornost za nastanek škode, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da se poravnava sklepa z medsebojnim popuščanjem, siceršnje negotovosti ter stroškov sodnega postopka;

3.

je rok, v katerem je treba uveljavljati individualne zahtevke za izplačilo, očitno nerazumen;

4.

stroški, ki naj bi jih zavezanec plačal nasprotni stranki, presegajo resnične stroške, ki jih je ta stranka utrpela;

5.

ni zadostnega jamstva, da bo dogovorjena vsota zadoščala za povrnitev škode vsem oškodovancem;

6.

sporazum ne vsebuje neodvisnega ustreznega mehanizma za ugotavljanje upravičenosti zahtevkov za izplačila v skladu s sporazumom, vključno z od strank neodvisnim mehanizmom izvensodnega reševanja sporov v zvezi s tem;

7.

interesi oseb, na račun katerih je bil sporazum sklenjen, niso dovolj zavarovani.

(2)

Preden sodišče zavrne potrditev kolektivne poravnave, lahko strankam da možnost, da jo popravijo oziroma spremenijo, ter jim pri tem svetuje in po potrebi pomaga.