TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 22.060,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Za javno odškodninsko obveznost veljajo pravila o adekvatni vzročnosti (na katera se mimogrede v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka), ko je torej škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju države, če je do nje prišlo po normalnem teku stvari, zato je treba najprej ugotoviti, kakšen bi bil normalen tek stvari, če bi državni organ ravnal tako, kot bi bilo treba in potem, kako bi se to poznalo na premoženjskem položaju oškodovanca - samo, če bi bil v tem primeru oškodovančev položaj boljši, je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju organa.

Kot odškodnino, ki bi jo bilo tožeči stranki mogoče priznati kot posledico protipravnega ravnanja tožene stranke, bi bilo mogoče obravnavati le dejansko škodo, torej stroške, ki so tožeči stranki nastali v posledici (po nepristojnem organu) izdanega, pa kasneje odpravljenega gradbenega dovoljenja, pa ji sicer ne bi nastali.

Tožeča stranka pa neutemeljeno kot tak strošek uveljavlja sorazmerni del stroška pridobivanja gradbenega dovoljenja (za pridobljeno projektno dokumentacijo, varnostni načrt, dopolnitve projekta, izdelavo STS, takse, analize tveganj, strokovno oceno). Navedeni stroški so torej tožeči stranki nastali kot nujen sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja brez kakršnekoli garancije, da bo gradbeno dovoljenje tudi izdano. Zato rizik neuspeha zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja tožeče stranke in s tem povezane stroške nosi tožeča stranka sama in jih ni mogoče obravnavati kot pravno priznano škodo.