TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Zmotno je stališče pritožnikov, da je podana pristojnost sodišča v RS na podlagi 11. člena Konvencije, ki določa, da so v vseh nujnih primerih organi države pogodbenice, na ozemlju katere je otrok ali premoženje, ki mu pripada, pristojni za sprejetje vseh potrebnih varstvenih ukrepov. Iz trditev udeležencev ne izhaja, da bi šlo za takšen nujni primer. V bistvenem predlagatelj in udeleženca nasprotujejo vrnitvi otrok v državo, kjer sta otroka pred ugrabitvijo imela običajno prebivališče. Navajajo redne razloge, ki so relevantni za presojo meritorne odločitve, kateremu od staršev naj se otroka zaupata v vzgojo in varstvo, za določitev stikov in preživnine. Gre za ureditev razmerij med starši in otroki, ki sodi v pristojnost sodišča običajnega prebivališča otrok.

V nasprotju z namenom konvencijskih določb o ugrabitvi otrok bi bilo, da bi ob izrecnem in vztrajnem nasprotovanju nasprotne udeleženke, pristojnost o rednem sodnem postopku sprejelo sodišče države, kamor sta bila otroka nezakonito odpeljana. Pri uporabi izjem je potreben restriktiven pristop.