TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se je leta 2012 odločil za investicijo na podlagi tedaj veljavnega predpisa, kar pomeni, da je ekonomsko upravičenost investicije gradil le na finančni pomoči v določeni višini, odvisni od referenčnih stroškov, kot jih je priznavala takratna Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov. To brez dvoma kaže, da je imel tožnik določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah navedene uredbe.

Sodišče se ne strinja, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, ki zagotavlja osebam, da država ne bo arbitrarno poslabšala njihovega pravnega položaja. Ustava namreč ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, s tem pa ne nespremenljivosti pogojev za pridobitev pravice ali njenega obsega z učinkom za naprej.

Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.