TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijani sklep o sodnem opominu spremeni tako, da se obdolženega A. A.

spozna za krivega,

ker je drugemu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, z grdim ravnanjem napadel njegovo telo,

s tem, ko je dne 21. 9. 2016 v telovadnici C. z roko udaril po obrazu mladoletnega B. B., s čimer mu je povzročil udarnino leve strani obraza.

S tem je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

II. Obdolžencu se na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1 izreče

denarna kazen

20 (dvajset) dnevnih zneskov po 50,00 EUR (petdeset), to je 1.000,00 EUR (tisoč),

ki jo je dolžan plačati v 3 (treh) mesecih po pravnomočnosti sodbe.

Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati se za vsaka začeta in ne plačana dva dnevna zneska, to je 100,00 EUR določi en dan zapora.

III. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 535,09 EUR, sodno takso v višini 70,00 EUR ter potrebne izdatke oškodovanca, njegovega zakonitega zastopnika ter potrebne izdatke pooblaščenca Boštjana Podgorška.

IV. Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.500,00 EUR napoti na pravdo.

V. V preostalem se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožba zagovornika obdolženca zavrneta kot neutemeljeni.

VI. Obdolženi je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Ker je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v pričo večjega števila mladih članov kluba, da je cela dvorana onemela zaradi obdolženčevega ravnanja, očividka D. D. pa je bila prav tako šokirana in ker je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja predsednik karate kluba B. in že vrsto let soočen s pedagoškim delom, da je bila prisotna tudi občutna razlika tako v fizični kakor tudi starostni razliki med njim in oškodovancem, so okoliščine, ki ne utemeljujejo, da bi sodišče obdolženca samo opozorilo s sodnim opominom, ne glede na to, da je prvo sodišče razlogovalo, da je bilo oškodovančevo dejanje ključni prispevek k dogodku.