Zakon o osebni asistenci (ZOA)

460. Zakon o osebni asistenci (ZOA)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o osebni asistenci (ZOA)

Razglašam Zakon o osebni asistenci (ZOA), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 17. februarja 2017.

Št. 003-02-2/2017-10

Ljubljana, dne 25. februarja 2017

Borut Pahor l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O OSEBNI ASISTENCI (ZOA)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

S tem zakonom se ureja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja, z namenom omogočiti posamezniku oziroma posameznici z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovala v družbi (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) na vseh področjih življenja enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS-MP, št. 10/08).

2. člen

(definicija osebne asistence)

(1)

Osebna asistenca po tem zakonu je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo.

(2)

Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje. V primeru nezmožnosti upravljanja z lastno asistenco, naloge uporabnika prevzame njegov zakoniti zastopnik.

(3)

Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen.

(4)

Uporabniku je zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta.

3. člen

(načela osebne asistence)

Pri načrtovanju in izvajanju osebne asistence se upoštevajo naslednja načela:

-

spoštovanje dostojanstva in neodvisnosti uporabnika;

-

pravica do svobode izbire in odločanja med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem;

-

omogočanje vključenosti v družbo;

-

individualna obravnava;

-

zagotavljanje enakih možnosti ter dostopnosti.

4. člen

(naloge države)

Država je dolžna:

-

načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage;

-

zagotavljati pogoje in možnosti za enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev osebne asistence na območju Republike Slovenije;

-

zagotavljati pogoje za izobraževanje in usposabljanje;

-

zagotavljati sredstva za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in izvajanje osebne asistence.

5. člen

(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)

(1)

V postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače.

(2)

Dokumenti in dejanja za uveljavljanje pravic po tem zakonu so takse prosti.

II. OSEBNA ASISTENCA

6. člen

(upravičenci)

(1)

Vsakemu, ki izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje, ne glede na njegov dohodek ali premoženje, je zagotovljena osebna asistenca pod enakimi pogoji.

(2)

Do osebne asistence je upravičen uporabnik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

-

da zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev;

-

da je državljan Republike Slovenije s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji ali tujec, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji;

-

da je star od 18 do 65 let;

-

da živi ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe;

-

da potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko.

(3)

Uporabnik je glede na ugotovljene potrebe po prvi in peti alineji prejšnjega odstavka upravičen do enega ali več osebnih asistentov.

(4)

Če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, je lahko ne glede na tretjo alinejo prvega odstavka tega člena upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni to starost. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici.

7. člen

(storitve osebne asistence)

(1)

Storitve osebne asistence so:

a)

storitve, namenjene osebni pomoči uporabnika:

-

pomoč pri oblačenju in slačenju ter zagotavljanju ustrezne telesne temperature;

-

pomoč pri uporabi stranišča oziroma pri odvajanju;

-

kopanje in pomoč pri umivanju ter vzdrževanju osebne higiene;

-

pomoč pri hranjenju in pitju;

-

pomoč pri gibanju, posedanju, premeščanju, vstajanju ali nameščanju v ustrezen položaj;

-

pomoč pri namestitvi, upravljanju in uporabi ortopedskih in tehničnih pripomočkov, vodenje in pomoč pri orientaciji slepe in gluhoslepe osebe;

-

obvezna prisotnost pri uporabniku v primerih najtežje invalidnosti, ki zajema čas, v katerem osebni asistent ni neposredno angažiran pri katerih od zgoraj opisanih aktivnosti, je pa njegova prisotnost nujna;

-

izvajanje storitev asistence na domu, ki so povezane z opravljanjem osnovne pomoči uporabniku (čiščenje dihalnih poti, dajanje injekcij, kateterizacija) in ne gre za akutna bolezenska stanja;

-

priprava in dajanje zdravil;

-

druge storitve, namenjene pomoči pri opravljanju opravil, namenjenih osebni pomoči, določene s predpisom iz drugega odstavka tega člena,

b)

storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih:

-

pomoč pri pripravljanju hrane in kuhanju;

-

pomoč pri čiščenju in vzdrževanju bivalnih prostorov (sesanje, pranje perila, likanje, brisanje prahu, čiščenje oken in tal, opravljanje drobnih hišnih opravil, idr.);

-

pomoč pri oskrbi in negi otroka uporabnika/starša ob njegovi prisotnosti in navodilih;

-

pomoč pri urejanju osebne dokumentacije;

-

pomoč pri oskrbi hišnih ljubljenčkov;

-

pomoč pri vsakodnevnih nakupih in nakupih predmetov trajne rabe;

-

druge storitve, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, določene s predpisom iz drugega odstavka tega člena,

c)

spremstvo:

-

vodenje in pomoč pri orientaciji v prostoru;

-

vožnja avtomobila (osebno spremstvo in osebni prevoz);

-

pri vključevanju v športne, rekreacijsko športne in kulturne dejavnosti;

-

pri ohranjevanju zdravja v zdraviliščih in na drugih krajih;

-

druga pomoč, ki se nanaša na spremstvo v situacijah, kjer uporabnik pri spremstvu potrebuje pomoč;

-

druga pomoč, določena v predpisu iz drugega odstavka tega člena,

d)

pomoč na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu:

-

namestitev opreme in pripomočkov ter delovnih in študijskih sredstev;

-

pri urejanju in vodenju dokumentacije, branju in pisanju, spremljanje na šolske in izven šolske aktivnosti ter spremljanje na izobraževanja in druge aktivnosti v okviru izobraževalnega ali delovnega procesa;

-

pomoč pri uporabi informacijsko komunikacijske tehnologije;

-

druga pomoč, ki se nanaša na delovni proces oziroma izobraževanje, ki ga opravlja uporabnik, določena v drugem odstavku tega člena,

e)

pomoč pri komunikaciji:

-

pri branju besedil v prilagojenih načinih sporazumevanja (knjig, strokovne literature, časopisov, literature po izboru uporabnika);

-

pri komunikaciji preko različnih informacijsko komunikacijskih tehnologij na zahtevo uporabnika;

-

prenos vseh informacij iz in v okolje na zahtevo uporabnika;

-

tolmačenje in prenos informacij uporabniku na podlagi slikovnega materiala.

(2)

Podrobnejšo opredelitev storitev osebne asistence določi minister, pristojen za invalidsko varstvo (v nadaljnjem besedilu: minister).

8. člen

(komunikacijski dodatek)

Ne glede na pogoj iz pete alineje drugega odstavka 6. člena tega zakona, se lahko gluhemu, slepemu ali gluhoslepemu uporabniku, ki potrebuje izmed storitev osebne asistence iz prejšnjega člena samo pomoč pri komunikaciji in spremstvu, tudi če ne izpolnjuje pogoja najvišje starostne meje iz tretje alineje drugega odstavka 6. člena tega zakona, odobri osebna asistenca v obsegu 30 ur na mesec. Uporabnik lahko namesto osebne asistence izbere denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, ki je določen v zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. člen

(osebna asistenca in druge storitve)

(1)

Pravica do osebne asistence se izključuje s celodnevnim institucionalnim varstvom, družinskim pomočnikom in dolgotrajno bolnišnično obravnavo, ki jih urejajo predpisi s področja socialnega in zdravstvenega varstva.