TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I.

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se izrek glasi: "Toženec A. K. mora plačati tožniku K. K. znesek 102.000,00 SIT (z besedo: stodvatisoč tolarjev 00/100) in 399 ATS (z besedo: tristodevetindevetdeset avstrijskih šilingov) v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zakonite zamudne obresti, ki tečejo od zneska 102.000,00 SIT od 27.9.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Toženec mora povrniti tožniku 8.739,00 SIT (z besedo:

osemtisočsedemstodevetintrideset tolarjev 00/100) pravdnih stroškov pred sodiščema prve in druge stopnje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III.

Tožnik mora povrniti tožencu 18.337,00 SIT (z besedo:

osemnajsttisočtristosedemintrideset tolarjev 00/100) stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Po določilu 200. člena ZOR se priznava pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 5 odstotkov in to samo začasno, za obdobje 4 mesecev. Tako zmanjšana življenjska aktivnost tožniku ni preprečevala njegovih vsakdanjih življenjskih opravil, ovirala ga je le pri opravljanju lažjih kmečkih del, saj za težja dela kot invalid prve kategorije itak ni sposoben. Zaradi tega tožnik, čeprav je bil oviran pri delu v poletnem obdobju, ni mogel trpeti hudih duševnih bolečin in bi bilo celo v primeru, če bi šlo za trajno zmanjšano sposobnost lahko vprašljivo, če so tožnikove duševne bolečine tako intenzivne, da upravičujejo denarno odškodnino. Toda tožnik se je zavedal, da se bo njegovo zdravje izboljšalo, kar se je v nekaj mesecih tudi zgodilo. Šlo je torej za relativno blage duševne bolečine, ki so trajale omejen, relativno kratek čas, zato tožnik za to trpljenje ni upravičen do denarne satisfakcije, saj njegovo čustveno ravnovesje ni bilo dovolj globoko prizadeto, denarna kazen tožencu pa ni združljiva s pravno naravno denarne odškodnine.