TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 3.266,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila

Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.)izrecno izražena volja, da se opravi novacija (324. člen OZ), in 3.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oziroma pravne podlage (323. člen OZ).

Ob dejanski ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da med strankama ni bilo pogodbene volje za prenovitev sklenjenih posojilnih pogodb, so revizijska izvajanja, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da novacija ni bila sklenjena že zato, ker na listini z dne 18. 3. 2009 niso bile navedene vse pogodbene stranke, povsem nepomembna. Navedeni revizijski razlogi se namreč nanašajo le na obstoj splošnih predpostavk za veljavnost sklenitve pravnih poslov, ki pa ob pomanjkanju posebnih pogojev za veljavnost novacije ne morejo privesti do drugačnih materialnopravnih zaključkov.

Do spremembe subjektov obligacijskega razmerja lahko pride na podlagi različnih pravnih poslov. Ker se v konkretnem primeru postavljene trditve toženca nanašajo na spremembo dolžnika v obligacijskem razmerju, jih je potrebno presojati z uporabo določb o prenosu pogodbe ali o prevzemu dolga. V obeh primerih mora sodišče v primeru spora ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, ki je dejansko vprašanje. Iz ugotovljenih dejstev glede vsebine pogodbene volje izhaja, da ni prišlo do spremembe subjektov obligacijskega razmerja po sklenjenih posojilnih pogodbah, zato materialnopravni zaključek o sklenitvi kateregakoli od zgoraj navedenih poslov, s čimer bi toženec lahko izpodbil svojo pasivno stvarno legitimacijo, ni mogoč.