TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje. Če za pisanje ni vedel (ker vročitev obvestila ni bila opravljena pravilno ali pa iz kakšnega drugega razloga), mu tega ni mogoče očitati.

Nabiralnika na zasebnem zemljišču, ki se ga ne da zaklepati, ker te funkcije nima, se pa varno zapira, kakršen je (bil) po prepričanju sodišča predalčnik toženca, ni mogoče oceniti za neuporabnega v smislu četrtega odstavka 142. člena ZPP. Vprašanje, ali nabiralnik uporabniku zagotavlja zasebnost, za presojo (ne)uporabnosti v smislu četrtega odstavka 142. člena ZPP ne more biti odločilno. Glede na to, da so priče izpovedale, da je predalčnik že vsa leta in ves čas tega sodnega postopka (slednje je odločilno) enak in ob dejstvu, ki ga izpostavlja pritožba, da je bila zamudna sodba tožencu v enak predalčnik v enakem stanju brez težav vročena, je pritožbeno sodišče prepričano: 1.) da toženec 19. 10. 2017 v hišnem predalčniku ni prejel obvestila o prispelem pisanju in 2.) da 6. 11. 2017 ni bilo pogojev za vrnitev pisanja sodišču, ampak bi moralo biti to puščeno v uporabnem poštnem predalniku, kar bi tožencu omogočilo seznanitev s tožbo. Toženec s pisanjem (tožbo s pozivom na odgovor) ni bil seznanjen in tudi ni imel razumne možnosti, da za pisanje zve.