TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Oblikovanje tožbenega zahtevka in obseg varstva, ki ga zahteva tožeča stranka, je stvar njene dispozicije. V tožbi lahko postavi posebej ugotovitveni zahtevek o obstoju celotnega pravnega razmerja, s čimer si (s končno ugotovitveno sodbo) zagotovi odločitev o njegovem obstoju, kot predhodnem vprašanju tudi v vseh drugih pravdah iz tega razmerja, in posebej dajatveni zahtevek. Vendar pa tudi samo dajatveni zahtevek zagotavlja tožeči stranki ugotovitev obstoja materialnopravnega razmerja, saj je ta implicitno vsebovan v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Da namreč sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med strankama zares obstoji takšno materialnopravno razmerje (podlaga), ki opravičuje terjatev tožeče stranke. Vmesna sodba pa sodišču omogoča, da dajatveni tožbeni zahtevek izrecno razcepi v njegov ugotovitveni del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev pravnega razmerja ali določene pravice, in na del, ki se nanaša na znesek obveznosti (330. člen ZPP). Seveda pa meje učinkovanja vmesne sodbe niso enake tistim, ki jih ima ugotovitvena sodba, izdana na podlagi ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Razlika je v tem, da se vmesna sodba ne nanaša na ugotovitev določenega pravnega razmerja nasploh, ampak veže sodišče (in stranke) le glede tistega zahtevka, o katerega podlagi je bila izdana. Učinkuje torej le v tekoči pravdi, ne pa samostojno, in le v obsegu (mejah), ki ga določa tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP). Tako ima le pomožen pomen pri odločitvi o konkretnem dajatvenem tožbenem zahtevku. Izpodbijana vmesna sodba torej ne učinkuje preko mej postavljenega tožbenega zahtevka, kot ji to očita tožena stranka, saj le izrecno ugotavlja podlago tožbenega zahtevka oziroma tisto, kar bi bilo sicer molče vsebovano v končni dajatveni sodbi.