TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo do četrtotoženi in sedmotoženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da imajo na spornih delih parcel močnejšo pravico (lastninsko pravico) toženci in ne tožnica. Meja med pravdnima strankama ni bila dokončno urejena v katastru, toženci in njihovi pravni predniki pa so sporne nepremičnine imeli v posesti in uporabljali kot lastne ves čas od gradnje dalje do leta 2012, približno 50 let.

Golo dejstvo, da dejanski potek meje ni bil skladen s potekom meje v katastru, ne pomeni, da na tožence ob gradnji hiš ni bila prenesena tudi pravica uporabe na spornih delih zemljiščih. V takratnem času družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo niti ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe. Pravne knjige in evidence niso imele takšnega pomena kot danes. Bistveno je bilo, kdo je v dejanskem pomenu imel v konkretnem primeru pravico uporabe na spornih nepremičninah. Ob izkazanem pravnem naslovu in dejanski odmeri meje v naravi ter nesporni dolgoletni posesti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila na tožence prenesena pravica uporabe tudi na spornem delu nepremičnin.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je za dokazovanje lastninjenja družbenega premoženja nujno potrebna postavitev izvedenca. Konkretna pravda ni nepravdni postopek za ugotavljanje pripadajočega zemljišča, kjer bi bilo potrebno z izvedencem urbanistične stroke ugotoviti preteklo rabo, zasnovo in namembnost zemljišč. V tej pravdi je bistvena presoja, ali je prišlo do prenosa pravice uporabe in posledično lastninske pravice. Slednje so toženci uspeli prepričljivo dokazati že na podlagi drugih izvedenih dokazov.