TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrne in v IV. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.225,00 EUR.

Pritožba tožnika se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi.

Tožnik svoje pritožbene stroške krije sam, toženi stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene pritožbene stroške v znesku 465,60 EUR.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.