TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnikovo ravnanje, kjer celotno poslovanje temelji na zaupanju do kupcev in dobaviteljev, ki se med sabo sami dogovarjajo o poslu, tožnik pa ima vlogo posrednika med obema, pri čemer od kupca ne zahteva nikakršnih zavarovanj v primeru neplačil kupcev, močno odstopa od običajne poslovne prakse in ni mogoče trditi, da tega tožnik ni vedel. Pri tem pa ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi šlo za dobave blaga navedenim kupcem v zelo visokih zneskih in je zato tveganje v primeru neplačil s strani kupcev zelo visoko, kar vse je bilo tožniku znano.

Dejstvo, da je šlo za poplačilo zelo visokih zneskov in da se kljub dolgim plačilnim rokom tako tožnikovi kupci kot tožnik do dobaviteljev niso držali predpisanih rokov in so s plačili praviloma zamujali ter dejstvo, da je tožnik tako situacijo sprejel in se zadovoljil z že omenjenimi pogodbami o nakazilih (ki niso podpisane s strani udeležencev) ter sprejel valutna tveganja, ki izhajajo iz opisanega načina poslovanja, po presoji sodišča omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da so njegove transakcije del transakcij, povezanih z utajo DDV.

Za goljufivo ravnanje davčnega zavezanca pa se ne šteje samo položaj, v katerem davčno utajo neposredno stori ta davčni zavezanec, temveč tudi položaj, v katerem je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z opravljenim nakupom ali dobavo sodeluje pri transakciji, povezani z utajo DDV, ki jo je storil dobavitelj ali drug izvajalec pri isti dobavni verigi. Dejstvo, da je bila utaja DDV storjena v drugi državi članici od tiste, v kateri uveljavlja davčni zavezanec oprostitev plačila DDV, na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva.