TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanca sta dolžna in sicer vsak od njiju plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Brezuspešno pritožniki zatrjujejo, da je izrek pomanjkljiv, nejasen ter v nasprotju s konkretnimi razlogi sodbe, ker se sklicuje na določbo 358. člena ZKP brez navedbe točk in odstavka predmetne določbe, zato posledično ni mogoče razbrati konkretnega zakonskega razloga za izdajo oprostilne sodbe. Po določbi devetega odstavka 364. člena ZKP je potrebno v primeru, ko se obtoženca oprosti obtožbe, v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov iz 358. člena tega zakona se oprošča. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je nedvomno razvidno, da je sodišče obdolženca oprostilo iz 3. točke 358. člena ZKP, zato zatrjevana kršitev ni podana.

Kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je le tisto dejanje, ki je storjeno na tak način, da lahko glede na konkretne okoliščine ogrozi ali moti javni red in mir. Podano mora biti torej konkretno ogrožanje, ki se mora pokazati v neposredni nevarnosti, posegu v telesno ali duševno celovitost posameznikov, oviranju izvrševanja pravic ali dolžnosti ljudi, državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na javnem kraju. Dejanja spodbujanja ali razpihovanja morajo biti take narave, da v okolju in razmerah, v katerih so storjena, do kršitev javnega reda in miru ne privedejo le zato, ker so pravočasno posredovali pristojni organi ali posamezni udeleženci oziroma druge navzoče osebe ali zaradi pravočasnega prenehanja sovražnega govora (tako v razširjenih uvodnih pojasnilih KZ-1 z novelami KZ-1 in KZ-1B, dr. Matjaž Ambrož in Hinko Jenull, GV Založba, Ljubljana 2012). Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da bi objava predmetnega članka povzročila konkretno ogrožanje. Pritožniki tako s citiranjem ustavnih pravic ter drugačno dokazno oceno ne morejo biti uspešni. Posledično tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožniki zatrjujejo s tem, da je izpodbijana sodba najmanj neobrazložena, obrazložitev glede odločilnih dejstev pa je v nasprotju z dokazi v spisu.