TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se posebni pogoj, določen v okviru pogojne obsodbe, glasi, da je obtoženec v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B., d. d., dolžan poravnati znesek 201.859,34 EUR in

- v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je po drugem odstavku 105. člena ZKP obtoženi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi B., d. d., v znesku 403.718,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 129.284,33 EUR od 6. 6. 2005 dalje in od zneska 274.434,36 EUR od 7. 7. 2005 dalje; s presežkom premoženjskopravnega zahtevka se oškodovana družba napoti na pravdo.

V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A. in v celoti pritožba državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.

V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, preusmeri čim več klicev in dobi plačila od kličočih v drugi državi, oškodovano družbo kot posrednico pa da se oškoduje". Glede na navedeno torej ne drži pritožbeni očitek, da je v izreku sodbe zapisano zgolj, da naj bi obtoženi "preslepil drugega", drugega ravnanja, ki bi konkretiziralo njegovo preslepitveno ravnanje pa ne vsebuje.