TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42152-18960/2015-14 z dne 11. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijana odločba ne temelji na ZDDD, temveč na ZDoh-2, ki se sklicuje le na vrednost, od katere je bil odmerjen DDD (ki pa niti ne temelji nujno na sporni posplošeni vrednosti, saj se le-ta nanaša le na nepremičnine). Pri tem tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 določa, da se kot nabavna vrednost šteje vrednost, od katere je bil odmerjen DDD. Po presoji sodišča uporaba besede „šteje“ jasno kaže, da pri tem ni možnosti za upoštevanje cenitve nepremičnin, ki jo je predložila tožnica, saj tu zakon vzpostavlja fikcijo in šteje za upoštevno nabavno vrednost cit. vrednost.

Tožnica je glede spornega vprašanja (ali je plačala opravljene investicije in stroške vzdrževanja) v postopku trdila, da je predmetne stroške plačala, in o tem tudi predložila dokaze (fakture in pripadajoče blagajniške prejemke), prav tako pa je organ izvedel zaslišanje tožnice in priče. S tem je po presoji sodišča tožnica zadostila svojemu začetnemu dokaznemu bremenu na podlagi 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v zvezi s tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2. To seveda davčnemu organu ne preprečuje dokazovanja nasprotnega. Vendar pa v tej zvezi davčni organ nasprotnega ni dokazal. Zgolj dvom o verodostojnosti blagajniških prejemkov, pri čemer tega dvoma davčni organ niti ne artikulira konkretizirano in izhajajoč iz samih blagajniških prejemkov, temveč svoj dvom o njihovi verodostojnosti izvaja posredno, in sicer iz dvoma v dokazila o opravljenih delih, pa po presoji sodišča v tej zvezi ne zadošča.