TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornika obdolžene B.Š. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1 gre pri temeljni obliki kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Ker se v obravnavanem primeru obdolženki očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala s tem, ko ga je vlekla za uho in ga je večkrat udarila po zadnjici, pa je obdolženka presegla verbalni nivo grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z fizičnim kaznovanjem mld. oškodovanca je posegla v njegovo telesno in duševno integriteto. Grožnjo je udejanila. Resna grožnja je bila torej vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni nobene potrebe, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran namen ustrahovanja.

Opisana dejanja obdolženke (vlačenje za uho in večkratni udarci po zadnjici) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakemu otroku, staremu od 3 do 4 leta, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti.