TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija prve in druge tožeče stranke se zavrže.

II. Revizijam tretje do desete tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje II U 88/2013 z dne 12. 3. 2014 v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) spremeni tako, da se njihovim tožbam ugodi in se odpravijo 1., 2., 3., 4., 6. in 7. točka odločbe tožene stranke, št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011 ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji in stroške tega revizijskega postopka v znesku 5.741,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, peti do osmi tožeči stranki v skupnem znesku 6.677,50 EUR ter deveti in deseti tožeči stranki v skupnem znesku 5,022,50 EUR.

IV. Prva in druga tožeča stranka sami trpita svoje stroške tega revizijskega postopka.

V. Pritožbi tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da prva in druga tožeča stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje II U 482/2011 z dne 11. 7. 2012. V presežku se pritožba tožene stranke zavrne.

S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine umaknjena tožba v postopku zavarovanje po ZLPP, je bilo omogočeno lastninjenje nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, pa v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, na račun denacionalizacijskih postopkov mogoča obogatitev.