IZREK
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 334/2003 z dne 27. 1. 2004 in z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01-169/2002 z dne 21. 7. 2003 se ne sprejme.
EVIDENČNI STAVEK
Vrhovnemu sodišču, ki se je strinjalo z zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka in je pravilnost zavrnitve utemeljilo z navedbo, da je pravni prednik vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, imel možnost od tuje države uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, ni mogoče očitati kršitve drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Te kršitve tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na višino v tujini izplačane odškodnine in z opozarjanjem, da po smrti razlaščenca, tuja država odškodnine ni priznala vsem dedičem prvega dednega reda. Kršitve 22. člena Ustave tudi ni mogoče utemeljiti z navedbo, da bi sodišče pri upoštevanju v tujini izplačane odškodnine moralo spoštovati 72. člen Zakona o denacionalizaciji, po katerem se dana odškodnina ne upošteva, če ne presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, ker gre pri določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji, iz katere je izhajalo Vrhovno sodišče, in pri določbi 72. člena Zakona o denacionalizaciji, za dve povsem neprimerljivi situaciji. Zgolj z navedbo, da pritožnica po smrti očeta v Nemčiji ni dobila izplačanega deleža odškodnine, ni mogoče utemeljevati zatrjevane kršitve 22. in 33. člena Ustave; različnost upravičenj potomcev razlaščenca namreč ne izhaja iz odločitve Vrhovnega sodišča, pač pa iz tuje zakonodaje.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.