TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba toženca tudi glede zastaranja in se

- v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje:

- 1. znesek 105.131,12 EUR nadomesti z zneskom 115.953,54 EUR;

2. za 33. alinejo dodajo naslednje alineje:

- 1. 1. od zneska 827,55 EUR od 1. 12. 2012 dalje do plačila

2. od zneska 827,55 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila

3. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 2. 2013 dalje do plačila

4. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 3. 2013 dalje do plačila

5. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 4. 2013 dalje do plačila

6. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 5. 2013 dalje do plačila

7. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 6. 2013 dalje do plačila

8. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila

9. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 8. 2013 dalje do plačila

2. alineja „od zneska 150,28 EUR od 1. 9. 2013 dalje do plačila“ nadomesti z alinejo „od zneska 1.164,70 EUR od 1. 10. 2013 dalje do plačila“

3. znesek 5.711,84 EUR nadomesti z zneskom 6.279,28 EUR.

- v III. točki izreka znesek 3.032,64 EUR nadomesti z zneskom 3.878,96 EUR.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.244,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožnici zaradi toženčevega onemogočanja uporabe skupne nepremičnine neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. Po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ pa je zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. Z uporabo te določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.