Neskladnosti četrte alinee 46. člena zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z ustavo

3098. Neskladnosti četrte alinee 46. člena zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Metke Cesnik in drugih iz Laškega, na seji dne 10. 7. 2002

Določba četrte alinee 46. člena zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) je bila v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z ustavo.

Pet pobudnic s prvo podpisano Metko Cesnik daje v skupni vlogi pobudo za oceno ustavnosti četrte alinee 46. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ92), po kateri se v izračun pokojninske osnove med drugim ne všteva del plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup ali za večanje lastniškega kapitala pri izplačevalcu v postopku lastninskega preoblikovanja. Navajajo, da so se v skladu z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij prostovoljno odločile za sodelovanje pri notranjem odkupu delnic ter namenile za to del neto plače. Ta del plače bi sicer prejele. Čeprav so bili od tega dela plače poravnani vsi prispevki, jim ga zavod zaradi izpodbijane določbe ne šteje v pokojninsko osnovo. Če zneski za odkup delnic ne bi bili odtegnjeni in bi jih po izplačilu plače kupile z gotovino, bi šla celotna plača v pokojninsko osnovo. Zaradi izpodbijane določbe naj ne bi bile v enakem položaju s tistimi, ki se niso odločili za odkup.

Vlada meni, da določba ni bila v neskladju z ustavo. Preprečevala naj bi, da bi bili nekateri upravičeni do višjih pokojnin na račun nerealno visoke pokojninske osnove, ki ne bi bila posledica zaslužka na podlagi dela. V podjetjih naj bi namreč vrednost delnic določili sami, ta pa ni nujno enaka njihovi realni vrednosti. Prispevke pa so obračunali od nominalne vrednosti delnic. Tisti, ki so kupili delnice šele po izplačilu plač, so jih kupili po tržni vrednosti. Pri teh zato ni prišlo do obračunavanja prispevkov od njihovih višjih vrednosti. Če med enimi in drugimi delavci ne bi bilo razlikovanja, bi bilo kršeno načelo enakosti. Vse preveč plačane prispevke naj bi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalcem povrnil.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med drugim pojasnjuje, da je bila določba 46. člena vnesena v zakon z namenom odpraviti dileme, ki so se nanašale na vštevanje različnih prejemkov v pokojninsko osnovo. V izpodbijani alinei taksativno našteti prejemki nimajo značaja plače in jih zato pri določanju pokojninske osnove ni mogoče upoštevati. Izvedba določbe je v praksi povzročila nekatere težave zaradi neusklajene zakonodaje, ki je urejala izdajo internih delnic in obveznic. Podjetja naj bi izdane delnice in obveznice pogosto prikazovala kot sestavni del plače. Ker niti predpisi niti splošni akti podjetij niso opredeljevali osnov in meril za delitev plač, naj bi bilo praktično nemogoče ugotoviti, v katerih primerih so izdane delnice predstavljale del plače, kdaj pa ne. To bi lahko imelo za posledico izrazito neenakost med upokojenci. Višje pokojnine ne bi bile sorazmerne vplačanim prispevkom. Ti niso bili določeni na podlagi zavarovalniških načel. Na podlagi mnenj, posredovanih zavodu, naj bi ta oblikoval restriktivno prakso, po kateri imajo značaj plače le interne delnice, izdane v skladu z zakonom o izplačevanju osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano med delom (Uradni list SFRJ, št. 37/90). Takih delnic naj bi bilo v praksi zelo malo. Praviloma naj bi bile delnice (in obveznice) izdane z namenom lastninskega preoblikovanja podjetja. Kljub plačanim prispevkom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki naj bi dokazovali, da so izdane delnice bremenile sredstva za osebne dohodke, naj takih sredstev dejansko ne bi bilo, izkazana naj bi bila zgolj v knjižni obliki. Zavod navaja, da je menil, da je treba v primerih, ko so bili od vrednostnih papirjev, ki jih pri izračunu pokojninske osnove ni bilo mogoče upoštevati, prispevke vrniti. Vendar pa je prevladalo stališče, da imajo v tem primeru plačani prispevki značaj kompenzacijskega davka, ki je bil obračunan zato, da ne bi bile take oblike izplačil za izplačevalce ugodnejše.