TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

- v tč.I.a) izreka: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 10.000,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.2.2019 do plačila, v roku 15 dni.“.

- v tč. II.a),b.) in c.) izreka:“Tožnik je dolžan toženki plačati 33,18 € pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 1.826,61 € pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni.“.

II. Tožnik je dolžan toženki plačati 405,00 € stroškov pritožbenega postopka, stranskemu intervenientu pa 778,32 € stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni.

Na proizvodnih zemljiščih (med katera sodijo tudi vinogradi) ne velja tako stroga ureditev glede varnosti na delovnem mestu. V okoliščinah konkretnega primera je še manj sprejemljiva razlaga sodišča prve stopnje, da bi moral delodajalec "predmetno luknjo oz. kotanjo v katero je stopil tožnik in se telesno poškodoval ustrezno označiti" oziroma očitek o tem, da zavarovanec toženke "več kot mesec dni" ni pokosil trave v vinogradu. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne pomeni nič drugega kot če bi zakonodajalec zapisal:"V vinogradih mora biti trava pokošena tako, da se vidi vsaka neravnina. Če neravnina sega do višine gležnja in je velika kot stopalo odraslega človeka, jo je potrebno izravnati ali vidno označiti.". Kriteriji za vzpostavitev takšnega dolžnostnega ravnanja pa morajo biti objektivizirani in sicer morajo upoštevati potrebo po določenem ravnanju v določenem položaju in dejansko možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se povzročitvi škode lahko izognil, pa tudi predvidljivost nastanka škode. Za dela, ki se odvijajo v naravnem okolju, torej okolju, ki ga ne ustvari delodajalec, ne morejo veljati tako strogi pogoji, ker delodajalec teh zunanjih, od njegove volje praviloma neodvisnih vplivov, ne more povsem nadzorovati.