TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Z oceno določena davčna osnova se namreč zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je pri tem na davčnem zavezancu.

Neutemeljen je ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ustavno sodišče se je že izreklo v vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za potrebe obdavčitve, in sprejelo stališče, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, da je poseg nujen, saj cilja (to je pravilno, pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčne obveznosti) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi in da poseg ni prekomeren.

Nova dejstva in novi dokazi se kot tožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.