Odločba o ugotovitvi neskladnosti 7. člena zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo z ustavo, določitvi roka za odpravo ugotovljene neustavnosti in določitvi načina izvršitve

2447. Odločba o ugotovitvi neskladnosti 7. člena zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo z ustavo, določitvi roka za odpravo ugotovljene neustavnosti in določitvi načina izvršitve

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Bank Austria Creditanstalt, d.d., Ljubljana, in drugih, na seji dne 10. maja 2001

Določba 7. člena zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (Uradni list RS, št. 89/99) je iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, v neskladju z ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost iz prejšnje točke odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko sodišče dovoli vpis lastninske pravice v primerih iz 7. člena zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo le, če nepremičnina ni bila predmet rubeža zaradi zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico. Podatke o (ne)obstoju zastavne pravice na nepremičninah mora sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ugotoviti sámo s poizvedbo pri pristojnem izvršilnem sodišču.

Pobudnice izpodbijajo 7. člen zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju: ZPPLPS), ki določa, da je za vknjižbo primerna listina pogodba med investitorjem gradnje stavbe in prvim kupcem, čeprav ni predložena v izvirniku ali kot listina, ki nadomešča izvirnik, oziroma čeprav podpis prodajalca na njej ni overjen. Taka ureditev naj bi omogočala zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na nepremičnini brez vknjižbe obremenitev, tj. zastavnih pravic, ki naj bi jih pobudnice v sporazumu z dolžniki pridobile na podlagi 254. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - v nadaljevanju: ZIZ) oziroma na podlagi 251. člena (v povezavi z 250. in s 186. členom) prej veljavnega zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. - v nadaljevanju: ZIP). Nadaljnji pravni promet naj bi tako potekal mimo originalnih pogodb, ki vsebujejo zaznambo zastavne pravice. Zato naj bi izpodbijana ureditev povzročila nasprotja znotraj pravnega reda in s tem kršila načela pravne države (2. člen ustave). Na podlagi take ureditve naj bi obstajala možnost, da bodo pobudnice izgubile prvenstvo vrstnega reda pri zavarovanju svojih terjatev in s tem možnost za poplačilo terjatev v primerih, če dolžniki svojih obveznosti ne bodo izpolnili. Posledica tega naj bi bilo zmanjšanje premoženja pobudnic. Zato naj bi bila izpodbijana ureditev v nasprotju tudi s 33. členom ustave.

Pobudnice predlagajo razveljavitev 7. člena ZPPLPS in določitev roka zakonodajalcu za dopolnitev izpodbijane ureditve na način, ki naj bi omogočal varstvo vrstnega reda pridobljenih zastavnih pravic.

Državni zbor v zvezi s pobudo navaja, da v veljavnih predpisih ni nikjer določeno, da mora sodišče ob vpisu v zemljiško knjigo paziti, ali je na listini, na podlagi katere se predlaga vpis nepremičnine, zaznamovana zastavna pravica, in da je tako dolžno ravnati le, če je vložen zemljiškoknjižni predlog za vpis zastavne pravice. Opisuje veljavno ureditev in poudarja, da naj bi bil ZPPLPS poseben, specialen predpis, ki ob splošno veljavnih pogojih za vpis lastninske pravice na nepremičninah zaradi posebnih potreb določa nekatere posebnosti in izjeme, veljavne le za nekatere nepremičnine in za omejeno časovno obdobje. Obstoječe stanje naj bi namreč povzročalo težave, zaradi katerih naj bi bil vpis etažne lastnine po zakonu o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - v nadaljevanju: ZZK) praktično nemogoč. Zato naj bi bil namen izpodbijanega zakona olajšati vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo imetnikom pravic na posameznih delih stavb, ki so bile zgrajene do leta 1995, ko je začel veljati ZZK. Po izkušnjah v praksi naj bi bil eden od poglavitnih problemov, ki so imetnikom onemogočali vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, zagotovitev listin, ki so podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Ta problem naj bi rešil izpodbijani 7. člen ZPPLPS. Pobudnice naj bi pri svojih navedbah ne upoštevale specifike ZPPLPS, tj. izhodišč in namena posebne zakonske ureditve. Glede na ureditev zastavne pravice v ZIZ naj bi upniki tudi ob uporabi 7. člena ZPPLPS ne bili v slabšem položaju od upnikov, katerih zastavna pravica bi se vpisala v zemljiško knjigo hkrati z vpisom nepremičnine. Upnikov vrstni red naj bi namreč varoval datum rubežnega zapisnika in vzpostavitev posebnega registra zastavnih pravic na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo (12. člen ZIZ). Obenem naj bi bilo ugotovljeno, da vprašanja zavarovanja zastavne pravice na nepremičninah še niso povsem zadovoljivo urejena, reševanje teh vprašanj pa naj bi sistemsko ne sodilo v ZPPLPS kot vsebinsko specifičen zakon. Šlo naj bi za splošnejši in načelni problem ustanavljanja zastavne pravice na nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo.