Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

382. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-127/16-31

Datum: 20. 1. 2022

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Eleza Elezija, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 20. januarja 2022

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 19969/2010 z dne 9. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 19969/2010 z dne 16. 12. 2010 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 158/2007 z dne 25. 9. 2009 se zavrne.

Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Izreklo mu je kazen zapora in stransko denarno kazen ter mu odvzelo protipravno premoženjsko korist. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi pritožnikovih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede kazenske sankcije tako, da je izrečeno kazen zapora in stransko denarno kazen znižalo. Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnikovih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Pritožnik zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do zasebnosti iz 35. člena in pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave, ker odredba, s katero je preiskovalni sodnik odredil pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju iz zaseženih telefonov in SIM-kartic, ni bila obrazložena, stališča sodišč v zvezi s tem pa naj bi bila v nasprotju z 22., 23. in 25. členom Ustave. Opozarja tudi, da naj bi obsodba za kaznivo dejanje iz točke VII izreka izpodbijane sodbe temeljila na dokazih, ki izvirajo iz aretacije Edina Tubicha v Italiji. Sporni dokazi naj bi bili pridobljeni v nasprotju z italijanskim pravom, pa tudi v nasprotju s pravicami iz 36. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Ker naj bi sodišče tako pridobljene dokaze iz tujine uporabilo, ne pa izločilo, naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP je po mnenju pritožnika podana, ker sodišče kljub predlogu obrambe ni zaslišalo priče Vincenza Caselle, temveč naj bi zgolj prebralo njeno izjavo. Navedena priča, ki je koordinirala policijsko akcijo v Italiji, naj bi lahko izpovedala, kdo so bili dejansko organizatorji trgovine s prepovedanimi drogami. Prav tako naj bi sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrambe z zavrnitvijo predloga za pridobitev dokumentov italijanskih organov v zvezi z navedeno akcijo in predloga za zaslišanje Cretona in Gezima Suleimanija. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z branjem strokovnega mnenja Albanološkega inštituta iz Prištine, s katerim naj bi pritožnik dokazoval, da ni napisal obremenilnih sporočil. Pravice iz prve in druge alineje 29. člena Ustave naj bi bile pritožniku kršene tudi s tem, da je izvedenec fonolog kot podlago za izdelavo izvedenskega mnenja o uporabniku določene telefonske številke uporabil posnetek pritožnikovega glasu z glavne obravnave. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo tako, da naj ne bi bila podana identiteta med obtožbo in sodbo. Pojasnjuje, da je sodišče očitek iz obtožnice, da je pritožnik dogovor o transportu heroina sklenil z Lulzimom Reshanijem, potem ko naj bi dokazal, da z Reshanijem ni imel nezakonitih opravkov, preprosto spremenilo tako, da je Reshanijevo ime v izreku sodbe nadomestilo z »neznano osebo«. Kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila podana zaradi slabšalnega in pristranskega odnosa predsednika senata do obdolžencev, zaradi njegovega pristranskega opredeljevanja do obtožnice ter zaradi neformalnega in neprimernega posvetovanja tožilke in sodnika o predmetu odločanja. Predsednik senata naj bi bil večkrat tudi žaljiv.

Vrhovno sodišče je v zvezi z očitkom neobrazloženosti sodne odredbe za pridobitev prometnih podatkov glede zaseženih telefonov in SIM-kartic pojasnilo, da je sodnik izdal odredbo v fazi preiskave. Zato naj zanjo ne bi veljale enake zahteve glede obrazloženosti kot za odredbe, izdane za izvršitev prikritega preiskovalnega ukrepa. Potrdilo je stališče Višjega sodišča, da so bili dokazi iz tujine pridobljeni v skladu s tujim pravnim redom in zahtevami EKČP. Navedlo je tudi, da ni utemeljeno pričakovati, da bi se v tujih ustavnopravnih ureditvah predpisovali enaki procesni pogoji, kot jih določa slovenska Ustava, da pa slovenska in italijanska Ustava na primerljiv način urejata varstvo nedotakljivosti stanovanja. Bistveno naj bi bilo, da tuja ureditev zagotavlja tak nadzor nad izvedbo hišne preiskave, ki učinkovito preprečuje arbitrarno delovanje policije pri njeni izvedbi. Glede zavrnitve dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi obramba potem, ko je sodišče spremenilo svojo odločitev in prebralo zapisnik o zaslišanju priče Caselli, morala ponovno predlagati neposredno zaslišanje te priče. Navedeni dokaz naj tudi ne bi bil odločilen dokaz, na katerem bi bila utemeljena sodba. Sodišči prve in druge stopnje naj bi tudi določno in prepričljivo utemeljili zavrnitev dokazov z zaslišanjem Cretona in Gezima Suleimanija, s pribavo spisov italijanskih organov pregona in branjem mnenja Albanološkega inštituta. V zvezi z očitki pritožnika o uporabi posnetkov njegovega glasu je Vrhovno sodišče pojasnilo, da pritožnikovo sklicevanje na onemogočanje izvrševanja njegove pravice do obrambe ni izkazano. Pritožnik naj bi zagovor podal, seznanjen naj bi bil tudi z občasnim snemanjem glavne obravnave. Glas osebe naj bi bil sestavni del njene osebne identitete, enako kot vizualna podoba, zato naj njegova uporaba za namene preverjanja in dokazovanja identitete osebe ne bi bila prepovedana. V zvezi z očitki o prekoračitvi obtožbe je Vrhovno sodišče navedlo, da naj natančno (ne)ugotovljena identiteta osebe, s katero se je pritožnik dogovarjal, ne bi bila odločilna okoliščina, če in kolikor je z izvedenimi dokazi nedvoumno ugotovljeno konkretno dogovarjanje pritožnika glede konkretnega mamila. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje dovolj določno opredelilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je šlo za dogovarjanje med pritožnikom in neznano osebo na Kosovu. Po mnenju Vrhovnega sodišča iz vsebine elektronskega sporočila, ki ga je višja državna tožilka poslala predsedniku senata, ni razvidno nikakršno neprimerno izjavljanje ali drugačno ravnanje predsednika senata, saj naj bi šlo za enostransko izjavljanje državne tožilke. Opozarjanja priče na pomen in kontekst njenega izpovedovanja glede na obravnavano zadevo, na njeno dolžnost govoriti resnico in na posledice, ki jo zaradi krivega izpovedovanja lahko doletijo, naj ne bi bilo mogoče razumeti kot znak pristranskosti predsednika senata. Tudi izjave predsednika senata o dokončni in povsem dokazljivi obtožnici naj ne bi bilo mogoče razumeti v smislu, da je obtožba že dokazana.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-127/16 z dne 16. 9. 2019 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21– v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

Glede zatrjevane kršitve pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave zaradi neobrazložene odredbe

Pritožnik zatrjuje, da se izpodbijana obsodilna sodba v bistvenem opira na izsledke ukrepa, odrejenega z odredbo preiskovalnega sodnika št. III Kpr 72/2007 z dne 4. 10. 2007, ki zaradi neobrazloženosti krši njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.

S sporno odredbo z dne 4. 10. 2007 je preiskovalni sodnik odredil, naj telekomunikacijski operaterji zasežene mobilne telefone in SIM-kartice pregledajo, ugotovijo IMEI-številke, preverijo, ali so bile v mobilne telefone vstavljene še kakšne druge SIM-kartice, izdelajo in izročijo izpis prometa (podatke o odhodnih in dohodnih klicih, baznih postajah, času in trajanju klicev, podatke o poslanih SMS-sporočilih, podatke o klicanih in klicočih številkah, tudi tajnih) za vse ugotovljene SIM-kartice ter klicne številke zaseženih SIM-kartic, za vse telefonske številke, navedene v odredbi, pa naj posredujejo podatke o prometu (dohodnih in odhodnih klicih, poslanih in prejetih SMS- sporočilih, baznih postajah, klicanih in klicočih številkah – tudi če so tajne), vse za čas od 1. 1. 2006 do 29. 6. 2007. Gre torej za informacije, iz katerih bo razvidno, kdo je s kom, kdaj, kako pogosto, koliko časa in kje komuniciral. Ti prometni podatki so v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo varovani s pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, (Glej opombo 1) v katero je na podlagi drugega odstavka istega člena mogoče poseči le na podlagi predhodne sodne odločbe. (Glej opombo 2)

Ustavno sodišče ob vpogledu v sporno odredbo ugotavlja, da ta ne vsebuje nobene obrazložitve in se ne sklicuje na predlog tožilstva ali na morebitne druge listine v spisu. V njej so navedeni le zakonska podlaga, navodilo, kateri podatki in za katero časovno obdobje naj se pridobijo, kdo naj jih pridobi ter komu se odredba preda v izvršitev. V odredbi je zapisano še, da se podatki pridobivajo za potrebe predmetnega kazenskega postopka, navedeno je, kateri zaseženi telefoni in SIM-kartice so bili priloženi, pa tudi, da so obdolženci v priporu in je zato zadeva nujna. Iz odredbe tako ni razvidno niti, ali je preiskovalni sodnik sploh opravil presojo izpolnjenosti vseh zakonskih in ustavnih pogojev za poseg v pritožnikovo komunikacijsko zasebnost, še manj pa, kakšna ta presoja je. Takšna odredba bi lahko odpirala vprašanje spoštovanja pritožnikove pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. (Glej opombo 3)